Farsični teden

Bernard Nežmah

23. 9. 2016  |  Mladina 38  |  Pamflet

ržavni zbor je pravkar izvolil novo ministrico za finance gospo Matejo Vraničar Erman, ki je poprej vršila različne funkcije na ministrstvu. Predsednik vlade jo je prestavil kot najboljšo kandidatko in poznavalko državnih financ. Toda, tokrat se je prvič zgodilo, da je financminsiter postala bivša uradnica. Značilnost dolgoletnih uradnikov je strokovna podkovanost, a hkrati tudi podrejenost ministrom. Je to pomenljivo? Poglejmo v zgodovino. Pred njo so se na mestu prvega finančnika zvrstili: dr. Dušan Mramor, profesor in dekan na fakulteti, dr. Uroš Čufer, poprej vodja centra za finančno upravljanje pri največji banki NLB, dr. Janez Šušteršič, profesor na fakulteti, dr. Franci Križanič, profesor na fakulteti, dr. Andrej Bajuk, vodja NSi, ex-premier in predsednik Medameriške razvojne banke v Parizu, spet dr. Dušan Mramor, mag. Anton Rop, večkratni minister in veljak LDS, Zvonko Ivanušič, predsednik zavarovalnice Slovenica, mag. Mitja Gaspari, vice guverner Narodne banke Jugoslavije, Dušan Šešok, direktor Julona, in dr. Marko Kranjec, makroekonomist v OECD in Svetovni banki.

Večina dosedanjih ministrov je bila doktorjev, prav vsi pa so imeli izkušnje avtonomnega in vodstvenega dela, kjer so sami odločali, ne da bi bili neposredno podrejeni. Lik financministra je torej persona, ki ima politično zaslombo, predvsem pa je po svoji formaciji individualist, ki je sposoben tudi spora s predsednikom vlade in odločnosti. Zadnji minister Mramor bo v zgodovino zapisan poleg škandalov z dodatki prav s svojim odločnim oponiranjem željam drugih ministrov in tudi premieru.

In avtonomnost nove ministrice? Odgovor je najti kar v spremnih besedah premiera Mira Cerarja ml.: »Tej nalogi bo kos, če bo delala kot doslej.« Od gospe ministrice torej pričakuje, da bo še naprej izvajalka nalog in del, zdaj ko ni več Mramorja, torej Cerarja ml. osebno. Primer izrazito šibke ministrice in to v resorju, ki zahteva posebej oblastno držo skrbi za državni proračun.

Močno funkcijo ima Vrhovno sodišče, ki bdi nad sodnimi odločbami drugih sodišč kot skrbnik zakonitosti. In to sodišče je med svojimi člani izbralo Rudija Štravsa in Vladimirja Horvata kot kandidata za mesto predsednika Vrhovnega sodišča; za to funkcijo sta primerna oba, vendar je večina izpostavila Štravsa. Zdaj je odločil Sodni svet in sklenil, da noben izmed kandidatov ni primeren za predsedniško mesto. Šok in polemike je povzročilo dejstvo, da svet te odločitve niti ni utemeljil. Toda zadeva je farsična: vrhovni sodniki kot avtonomni presojevalci sodb zdaj niso kompetentni, da bi iz svojih vrst izbrali primusa!??

Najvišje sodišče v državi je sicer Ustavno sodišče, ki si prav tako iz svojih vrst izvoli predsednika. V tem primeru se nobena druga instanca ne vmešava v njihovo odločitev. Popolna anomalija je, da predsednika VS ne izberejo avtonomno vrhovni sodniki, ampak mora še skozi trojno sito: Sodnega sveta, ministra in parlamenta.

V preteklosti se je sicer že dogodilo, da so poslanci izbranega kandidata na glasovanju zavrnili. To je doživel Mitja Deisinger v devetdesetih, toda sodniki so vztrajali in ga še enkrat predlagali, tako da se je vladajoča LDS pod vodstvom Janeza Drnovška nazadnje le vdala in ga potrdila.

Sedanji argument predsednika Sodnega sveta, da kandidat ni predstavil vizije in reformnega elana pri spreminjanju sodne zakonodaje, je dvakrat nesmiseln. Sodne zakone tako ali tako snuje pravosodni minister, sodstvo pa se je vedno samodejno vključevalo v predloge in polemike o tem. Po drugi strani pa tudi ni pravila, po katerem morajo vrhovniki izbirati svojega primusa na osnovi vizij in reformnih programov.

Če želijo vrhovni sodniki ubraniti svoj avtonomijo, bodo tudi v novem predlogu vztrajali pri zdajšnji izbiri.

V državi pa poteka teden mobilnosti, ki se je spremenil v nekajdnevni cirkus leporečja o kolesarjenju, pešačenju in vožnji z avtobusi. Te dni tako poslušamo, kako so organizirali tečaje rolanja in branja pravljic pod krošnjami za otroke. Oblastniki so investirali v leporečje lepe vsote, si izmislili cel kup všečnih akcij, ki so vse zajamčeno brez učinka. Za Ljubljano se zdi, kako je čedalje več kolesarjev, toda če pogledamo kolesarski števec pri tovarni Union, razberemo, da se jih v lepem dnevu pelje mimo dva in pol tisoč. Morda se številke kaj malega celo dvignejo, toda po isti Celovški cesti se dnevno prevozi 60 tisoč avtomobilov. Izračun je hudičevo pičel – štiri do pet odstotkov prometa predstavlja kolo! In sedaj stik z realnostjo – na dnevno kolesarjenje človek ne preide zaradi hvalospeva kolesu. Istočasno ko propagandisti župana Zorana Jankovića govorijo o širitvi stez za kolesa, jih v realnosti krčijo. Mimo Kozolca ne moreš več s kolesom, začasni odlok predvideva, da se po drugi strani kolesarske steze zdaj kolesarji vozijo v obe smeri. Legalizirali so torej cestni prekršek, ki ga drugod radarji in policisti kaznujejo z globo. Zakaj so kolesarji naenkrat tako hendikepirani? Da lahko srbski tajkun Mišković gradi stolpnico po svojih načrtih, ne da bi upošteval ustaljeni mestni red.

Množičnega preskoka na kolo ne spodbudi teden mobilnosti, kar dokazuje zgodovina: desetletna praksa ni prinesla nobenega resnega premika. V Amsterdamu so se lotili stvari drugače, saj je mesto preplavljeno s kolesi. So Holandci drugačni po naravi? Nak, avtomobilsko parkiranje stane pet evrov na uro!

Ergo, v danem stanju velja proračunska sredstva za teden mobilnosti ukiniti in jih pretvoriti v gradnjo kolesarskih stez, praznik mobilnosti pa bi obeleževali župan, njegov kabinet in ministri tako, da bi mobilnost reklamirali z lastnim zgledom kolesarjenja in prevažanja z avtobusi.