Obrazi Omarske

Heni Erceg

30. 9. 2016  |  Mladina 39  |  Hrvaška

Te dni so v Beogradu spregovorili o koncentracijskem taborišču Omarska, o kulturi spominjanja in o prepovedih žalnih slovesnosti v spomin na žrtve strahotnih zločinov, storjenih v tem taborišču, ki so ga leta 1992 ustanovili v bližini Prijedora, na ozemlju današnje Republike srbske. Okrogle mize Štirje obrazi Omarske so se udeležili tudi nekdanji zaporniki v tem taborišču, danes aktivisti, katerih edini namen je ozaveščanje o zločinih in primerno ohranjanje spomina na množično umiranje civilistov. Ne želijo govoriti o strahotah, ki so jih preživeli, nočejo pa niti opustiti misli, da se je treba prijedorskih taborišč, v katerih je bilo ubitih 3126 ljudi, v njih pa jih je bilo zaprtih več deset tisoč, spominjati na žalnih slovesnostih. Zborovanje s peščico udeležencev so seveda varovali policisti, saj vsak narod s tega območja pograbi enak bes in postane enako nevaren, kadar ga kdo opozarja na zločine, storjene tudi v njegovem imenu.

Omarska je naravnost paradigmatski primer odnosa političnih elit, tu Milorada Dodika, »lastnika« Republike srbske, nastale na razvalinah Bosne in Hercegovine, do zločinov, etničnega čiščenja in preganjanja hrvaškega in bosanskega prebivalstva iz Prijedora. V nekdanji Jugoslaviji je bil to rudniški velikan, potem pa taborišče za Hrvate in Bošnjake, zasnovano za mučenje, usmrtitve, posiljevanje žensk in deklet nesrbske narodnosti, vse po zamisli Radovana Karadžića, ki so ga v Haagu po vojni zaradi genocida v Srebrenici obsodili na 40-letno zaporno kazen. Ko se je vojna v BiH končala in so državo v skladu z znamenitim birokratskim daytonskim sporazumom razmejili strogo po etničnih mejah, so v Omarski spet odprli rudnik, kjer danes gospod Mital koplje rudo, verjetno pomešano s kostmi ubitih taboriščnikov. In na svojem zasebnem zemljišču ne dovoli nikakršne žalne slovesnosti v spomin na več tisoč ubitih v tem taborišču.

Nato je Omarska dobila še en »obraz«, postala je vulgarna kulisa za film Sveti Jurij ubije zmaja, ki ga je točno na prizorišču strahotnih zločinov posnel srbski režiser Srđan Dragojević. S tem je izvrstno dopolnil cinično nenehno omalovaževanje žrtev, eno od pojavnih oblik kolektivne pozabe tukajšnjih narodov, ki jo spodbujajo politične in kulturne elite. Dokaz tega je poimenovanje izobraževalnih ustanov po vojnem zločincu Radovanu Karadžiću ali postavitev spomenika srbskim vojakom na kraju, kjer je stalo taborišče Trnopolje, prav tako v bližini Prijedora. S tega kraja je bila v svet poslana fotografija sestradanega taboriščnika, ki je za nekaj časa spremenila potek vojne v Bosni, saj je svetovne sile spomnila na holokavst in trpljenje Judov med drugo svetovno vojno.

Postavljanje spomenikov zločincem na številnih krajih, kjer so umirali ljudje, je sicer patološka potreba vseh etničnih skupnosti, zatiranje spomina na zločin, ki so ga zagrešili pripadniki tvojega naroda, pa nenehni poskus zanikanja kolektivne odgovornosti, zato bo tudi taborišče Lora v Splitu, mučilnica za srbske civiliste, kmalu dobilo spomenik udeleženim v zločinu. Navsezadnje pa je srbsko prebivalstvo tako imenovane Republike srbske vojni zločin, etnično čiščenje, pregon Bošnjakov in Hrvatov potrdilo z glasovanjem na referendumu, ki je potekal ta teden in s katerim so menda, ampak samo menda, 9. januar, sicer dan, na katerega se je začelo razkosavanje BiH, razglasili za dan Republike srbske. Tistih nekaj Bošnjakov in Hrvatov, ki še živijo v tem delu Bosne, ni hotelo glasovati, kajti pravzaprav je bila to generalka Milorada Dodika pred referendumom o dokončni odcepitvi te samozvane države in s tem pred fizičnim uničenjem Bosne kot države državljanov treh enakopravnih narodov.

Referenduma se je udeležila tudi nekdanja predsednica te paradržave Biljana Plavšić, ki so jo v Haagu obsodili zaradi vojnega zločina, za katerega je priznala krivdo. Zdaj pa trdi, da referendum pomeni obrambo tistega, pri čemer je tudi sama sodelovala. Mar torej sploh je kaka možnost, da bi BiH preživela oziroma da bi ostala enotna država? Mednarodni skupnosti se že dolgo ne ljubi ukvarjati z njo, to dobro vedo voditelji drugih narodov v tej državi in v političnem divjanju Milorada Dodika vidijo priložnost tudi zase.

Zato voditelji hrvaškega naroda v BiH ne nasprotujejo Dodikovemu referendumu, ki naj bi bil uvod v odcepitev tega dela Bosne, še več, potihoma se veselijo, ker bodo Hrvati tako dejansko dobili možnost, da se izrečejo o tako imenovani Herceg-Bosni, tem svojem vojnem plenu in neizsanjani hrvaški paratvorbi v zahodnem delu države. Ki med drugim, čeprav so jo ukinili, še danes slavi dan ustanovitve in čaka na boljše čase. Kot že marsikaj do zdaj naj bi ji jih omogočili bratje v zločinu, srbski nacionalistični voditelji.

Zato so razmere v BiH več kot nevarne, saj je Dodikova odločitev v nasprotju z ustavo BiH, v položaju, ko je demokracija šibka ali je sploh ni, pa pomeni grob in odkrit napad na tamkajšnje Hrvate in Bošnjake. V zgodbi o Bosni ni nedolžnih že vse od časov nasilne razdelitve te države od zunaj, s katero naj bi ustavili vojno, zato so zdaj na nacionalnih temeljih strnili vrste tudi Bošnjaki, njihov izključni cilj pa je ustanovitev enonacionalne države, kar je vsekakor v skladu s srbskimi in hrvaškimi odcepitvenimi težnjami. Kaj pa Omarska in kultura spominjanja? Lora? Kolektivna katarza kot jamstvo miru na tem območju? Vse to so samo utopične sanje, ki jih je spet izničila referendumska odločitev večine pripadnikov enega od narodov, s katero ti slavijo državo, utemeljeno na zločinu, preganjanju, etničnem čiščenju. Na kar svetovni veljaki gledajo s sprevrženo dobrohotnostjo. 5