Komentar / Srbija in gorjača

Heni Erceg

4. 4. 2025  |  Mladina 14  |  Hrvaška

Optimisti so seveda prepričani, da živimo v demokraciji, da se je vojna tukaj že davno končala, da imajo z diktaturami opraviti nekje drugje, neki drugi narodi, ker mi smo Evropa, civilizirana in brez omahovanja pripravljena onemogočiti vsakršno obliko nasilja v bližnjih državah. Zato je dvomljivcem laže. Ker nas ne more nič presenetiti. Še posebej, če smo bili sami – in dejansko smo bili – deležni toliko preganjanja in smešnih, a nevarnih obtožb o terorizmu in spodkopavanju ustavne ureditve, se tovrstnim obtožbam in preganjanju, ki ga v Vučićevi Srbiji doživljajo študenti, nikakor ne moremo čuditi. Aleksandar Vučić je namreč pavlihovski diktator – hm, brez težav si v spomin prikličemo, da smo podobnega imeli tudi na Hrvaškem – ki pa seveda lahko zapira nasprotnike svojega režima, med drugim tudi zaradi pomilovanja vrednih birokratov Evropske unije, ki takšen režim ne le dopuščajo, ampak se prva dama te združbe, tista Ursula, celo ljubeznivo sestaja z Vučićem, čeprav ta grozi, da bo s svojim ravnanjem destabiliziral celotno regijo.

Kako to, da te demokratične EU na primer ne zanima, kaj šele, da bi si belila glavo s tem, zakaj je šest vodij študentskih protestov v Srbiji že dlje na Hrvaškem, v svojevrstnem pregnanstvu in brezzračnem prostoru, saj bi vrnitev v Srbijo zanje pomenila tudi aretacijo, kajti obtoženi so – česa drugega kot – »spodkopavanja ustavne ureditve in terorizma«? Ni pomembno, da je ta ustavna ureditev pravzaprav diktatura enega človeka, podprta s tajnimi službami, ki so nezakonito snemale to šesterico študentov in objavile posnetek, na katerem, mimogrede rečeno, ni niti sledu o kakem terorizmu ali spodkopavanju svete ureditve, čeprav je upor proti Vučiću dejansko upor proti sistemu, ker je on sistem sam.

V glavnem, prav ko je šest deklet in fantov prispelo v Dubrovnik, kjer naj bi se udeležili tradicionalnega srečanja novinarjev, piscev, umetnikov z območja nekdanje Jugoslavije, ki v tem mestu enkrat na leto grmijo proti svojim in tujim diktatorjem in vsem nacionalizmom in se pri tem prav dobro zabavajo, so Vučićevi špijoni njihov na skrivaj posneti pogovor dostavili petim režimskim televizijam, da bi ga predvajale pod skupnim naslovom Razkritje zločinskih načrtov, na podlagi tega pa se je razvila večdnevna razprava novinarskih mrhovinarjev, osredotočena na volčji pregon teh mladih ljudi. Kot so ugotovili ognjeviti voditelji TV Pink, Informerja in drugega tamkajšnjega medijskega smetja, potovanje teh otrok v Dubrovnik dokazuje, da »za načrtovanjem državljanske vojne v Srbiji stojijo hrvaške tajne službe«, z odvratnim sovražnim govorom pa so opremili privlačno teorijo zarote, po kateri za množičnimi protesti v Srbiji stojijo »ustaši« in »hrvaški novinarji in aktivisti«.

Vse to je v razmerah povečanih napetosti v regiji – nenehnih obtožb Srbije na račun hrvaških medijev in aktivistov, poleg resnih poskusov destabilizacije BiH, secesionizma voditelja Republike Srbske, ostrega odziva Srbije na nedavno podpisani sporazum o sodelovanju med Hrvaško, Albanijo in Kosovom, potem izzivalnega vedenja srbske veleposlanice na Hrvaškem, ki sleherno priložnost izkoristi za blebetanje o neizmerni krivdi Hrvatov za zločine nad Srbi vse do leta 1941 in koncentracijskega taborišča Jasenovac – povzročilo poslabšanje že tako ali tako napetih odnosov med političnim Zagrebom in Beogradom.

Še zdaj je šesterica »odpadnikov«, študentov, proti katerim so v Srbiji začeli kazenski postopek, v Zagrebu v svojevrstnem pravnem vakuumu, zaradi česar se je hrvaška vlada znašla pred neprijetno dilemo: ali naj te otroke, voditelje upora proti samovolji Vučićevega režima, izroči Srbiji, kar bi bila njena pravna dolžnost zaradi hudih, čeprav absurdnih obtožb o domnevnem poskusu spodkopavanja ustavne ureditve? Ali naj ravna kot demokratična država, katere moralna in vsakršna drugačna dolžnost je, da študente, ki so se zatekli na Hrvaško, zavaruje pred represijo, političnim pregonom in navsezadnje pred zaporom zaradi montiranih obtožb in nedopustne objave tajno posnetih pogovorov? Toda zakaj se tista Ursula von der …, ki se Vučiću te dni dobrika kot demokratičnemu voditelju, ki naj bi Srbijo čim prej popeljal v EU, ne oglasi zaradi groženj in represije nad študentskimi voditelji, od katerih je šesterica že v priporu, drugi pa ždijo v Zagrebu? Zaradi tega to ni preizkušnja samo za Hrvaško, ampak tudi za druge članice EU, ki v Srbiji vidijo potencialnega, bogatega partnerja, v represijo nad študenti, aretacije in idiotske obtožbe na podlagi nedopustnega tajnega snemanja pa se ne bi hotele vmešavati.

Kdo bo zdaj prevzel odgovornost za 23-letno Milo Pajić iz Novega Sada, eno od pobudnikov študentskih protestov, katere greh je po mnenju Vučićevega nacionalističnega režima še hujši, ker je s skupino aktivistk lani objavila, da podpira resolucijo ZN o genocidu v Srebrenici kot zgodovinsko potrjenem dejstvu. Takrat se je nanjo vsul plaz groženj in žalitev tako imenovanih navadnih ljudi, zato moramo opustiti skrajno utvaro, da so množični protesti v Srbiji hkrati izraz tistega najpomembnejšega – kolektivne ideološke streznitve in prevzema odgovornosti za genocid v Srebrenici in tudi za številne druge vojne zločine v BiH, na Hrvaškem … Od tod torej kanček cinizma in malce dvoma ob vsesplošnem navdušenju nad ljudsko vstajo v Srbiji.