Mazurka, čardaš ... polka

Vlado Miheljak

7. 10. 2016  |  Mladina 40  |  Dva leva

»Katoliška cerkev podpira popolno prepoved splava, nasprotniki pravice do splava pa uživajo tudi podporo članov vlade. Poljska premierka Beata Szydło se je v javnosti že izrekla za prepoved umetne prekinitve nosečnosti. Do današnjih protestov je bil kritičen zunanji minister Witold Waszczykowski. Za proteste je dejal, da ’ustvarjajo umetne probleme’, odločitev, da se protestnice in protestniki oblečejo v črno, pa je označil za ’šemljenje’.«
— Poljska premierka in zunanji minister bolj kot protestirajočim ženskam v črnem zaupata črnim šemam iz poljske RKC. (MMC TVS, 3. 10. 2016)

»Splav kot tak ni upravičen. Samo v izjemnih okoliščinah bi to bilo dopustno.«
— Predsedniški kandidat SDS Milan Zver o pravici do splava (Mladina, 2. 11. 2012)

»Madžarski referendum o begunskih kvotah zaradi premajhne volilne udeležbe ni veljaven, čeprav je kar 98 odstotkov volivcev podprlo vlado, ki nasprotuje vsakršnim obveznim shemam za premestitev azilantov znotraj Unije. Opozicija označuje izid kot hud poraz premiera Viktorja Orbana, ta pa vztraja, da bo vlada uveljavila voljo ljudi.«
— Premier Viktor Orban je preveč zaupal slabo pripravljenim madžarskim volivcem (Radio Slovenija, 3. 10. 2016

»Predsednik Demokratične republike Kongo Joseph Kabila je sporočil, da bodo prestavili volitve, saj se mora država bolje pripraviti.«
— Predsednik Kabila ve, da ne gre zaupati nepripravljenim volivcem (MMC TVS, 4. 12. 2014)

Že res, da je povojni komunistični režim prestavil splošne, kompetitivne volitve za 45 let, ker je menil, da so volivci slabo pripravljeni nanje, a resnici na ljubo je režim, vsaj v slovenski stvarnosti, hote ali nehote puščal skozi vse pore. Da se ni dalo dihati, danes govorijo tisti, ki niso skušali zajeti sape; ki so molčali, bili pritajeni, ko je bilo treba biti glasen, ali so bili neredko celo del čuvarjev enopartijskega sistema. Pravo koncentracijo takih razcepljenih osebkov danes najdemo v stranki SDS. Morda zaradi tega, ker s predsednikom delijo politično socializacijo.

Z demokracijo so težave in nadloge. To ni ugotovil samo afriški samodržec, prav to ugotavlja in v teh dneh občuti tudi premier Madžarske Viktor Orban. O.K. Ampak, v čem je najslabša, najbolj defektna demokracija boljša od najboljše diktature? V diktaturi si moraš svobodno izbiro zaslužiti. Nanjo moraš biti pripravljen. Po drugi strani tudi v najslabših demokracijah človekove pravice in politične pravice ter svoboščine niso privilegij, ampak pravica. Ki ni nujno samoumevna in se je treba zanjo nenehno boriti, a je vseeno ustavna in pravna norma. Zato je kljub morebitnim samodržnim popadkom oblastnikov in političnega razreda ni mogoče poljubno demontirati. A hkrati je šibkost demokracije potencialna možnost, da se po legalni poti izglasuje diktatura. Varovalnega mehanizma ni. Vzpostavitev takšne varovalke pomeni hkrati njeno odpravo. Demokracije namreč.

V Evropi, še zlasti postkomunistično vzhodni, se zaradi ekonomske in finančne krize ter povečanih migracijskih pritiskov vzpostavlja gnojišče populizmov in demagogij, ki resno načenjajo demokratično substanco. In nevtralizirajo rezistenco demokratične javnosti. Morda na videz ni veliko skupnega, a restavracija ultrakonservativnih percepcij družine, pravice do svobodne izbire spolne identitete, regulacije rojstev itd. ima z begunsko krizo več opraviti, kot se zdi. Vrednotni obrat, ki ga v najbolj surovi obliki zaznavamo na Poljskem, v nekoliko bolj rafinirani pa tudi na Hrvaškem in Sloveniji, si utira pot v sfero javnosti skozi nezadovoljstvo, ki ga prinaša nejasna, nenačelna evropska in nacionalna politika.

Ko poslušamo, kaj se dogaja na Madžarskem, kaj na Poljskem, se nam morda danes zdi, da v Sloveniji ni mogoče kaj podobnega. Pa res? Dolgo smo verjeli, da pri nas ni možno, da bi, kot se je dolga leta dogajalo na Hrvaškem, v defektni demokraciji neki populist brez demokratičnega talenta v temelju spremenil podobo družbe. Da bi posledično cerkev vstopila skozi glavna vrata v šolstvo, v javno sfero, da bi postale profašistične in antifašistične pozicije (v najboljšem primeru) izenačene, da bi onkraj formalne regulative vršili množično kadrovsko preobrazbo. Pa smo leta 2004 videli, kako je to enostavno in hitro. In kako težko je animirati javnost, da se temu upre.

Slovenija je stopila v samostojnost s popotnico vrednot, ki naj bi nas obvarovale pred čem podobnim Poljski, Madžarski. Ni popolnoma gotovo, koliko so vrednotne orientacije stabilne in nespremenljive, a do danes se v očeh javnosti nekateri temeljni postulati odprte, demokratične družbe v celotnem poosamosvojitvenem obdobju niso spremenili. Po podatkih Slovenskega javnega mnenja odnos na relaciji fašizem-antifašizem drži kot pribito. Slovensko partizanstvo nekajkrat več ljudi ocenjuje pozitivno kot negativno in prav obratno slovensko domobranstvo. In od leta 1994, ko so ti spremenljivki začeli meriti, ni prišlo do premikov. Enakost med spoloma je konsenzualno sprejeta. Družba majhnih socialnih razlik tudi. In prav tako ukinitev smrtne kazni. Za dobri dve tretjini vprašanih je pravica do splava vrednota. Edina točka vrednostnega razcepa je izenačitev pravic istospolnih parov, kjer se Slovenija deli nekako na dva svetova.

Je torej Slovenija s takšnim vrednotnim profilom varna pred pojavi, kakršne zaznavamo na Poljskem, na Madžarskem in še kje? Žal ne. Dominantnega vzdušja in regulacije v družbi praviloma ne definira pasivna večina, ampak dominantna, organizirana manjšina. Od vedno.