Dobro ogledalo

dr. Bogomir Kovač

14. 10. 2016  |  Mladina 41  |  Ekonomija

Anglež Oliver Hart s Harvarda in Finec Bengt Holmström z MIT-a sta letošnja Nobelova nagrajenca za ekonomijo. Hart in Holmström nista veljala za letošnja favorita, mnogi so na njunih mestih videli Romerja, Baumola, tudi Barroa ali Posnerja. Nagrajena sta za prispevek k teoriji pogodb. Pogodbe so institucionalni temelj tržne družbe, subverzivno orodje obvladovanja trgov, podjetij, države. Oba nagrajenca sta posegla v središče moderne ekonomije, pa tudi načina reševanja sedanje krize. To je skrito politično sporočilo, ki ga bodo morda izrekli ob slovesni podelitvi letošnjih nagrad v Stockholmu.

Anglež Hart in Finec Holmström sta evropska ekonomista, čeprav je vsa njuna intelektualna pot povezana z ZDA. Pogodbe, formalne in neformalne, dejansko prežemajo naša življenja, za vsako našo aktivnostjo stojijo nekakšna pogodbena razmerja. Vsa ta razmerja nosijo s seboj različne interese, strasti in nagnjenja, pa tudi koristi in tveganja, združujejo naša pretekla, sedanja in prihodnja ravnanja ter pričakovanja. Pogodbe so torej navidezno preprost akt dveh ali več oseb, dejansko pa teoretsko sila kompleksno in praktično težko obvladljivo področje. Ni tržne transakcije brez vzajemnih pogodbenih razmerij med ponudniki in povpraševalci, ni demokratične politične odločitve brez nekakšne družbene pogodbe med državljani in oblastjo. Pogodbe običajno pomenijo dogovor, ki je pravno izterljiv in moralno zavezujoč, temeljijo na metodičnem individualizmu, toda hkrati vsebuje vzajemnost, zavezo in obvezo javnega delovanja.

Hart in Holmström sta ostala v zavetju tržnih pogodbenih razmerij, kjer obstajajo merljivi učinki. Zato je njuno raziskovanje vezano na probleme ravnotežij potreb in želja, nagrad in spodbud, razreševanja konfliktov interesov, delitve tveganj, zastopanja med agentom in principalom. V ospredju so problemi na podjetniški ravni, med lastniki in menedžerji, finančne pogodbe, zavarovalnine, pa tudi konkurenčna in druga

pogodbena razmerja med podjetji, zasebnim in javnim sektorjem. Ekonomisti so pri pogodbah razvili preprosto logiko. Principal najame agenta, da deluje v njegovem imenu. Hkrati pa agent lahko sledi tudi svojim interesom, kjer presoja lastne nagrade in druge kompenzacije. Sloviti moralni hazard je ravno v tem, da kdo deluje na svoj račun namesto v interesu pogodbenega partnerja in drugih. Pogodbe nam omogočajo, da standardiziramo vzajemno delovanje različnih pogodbenih strank, oblikujemo pravila igre, kjer vsi sodelujejo, kljub nasprotnim interesom. Delitev tveganj in koristi naj bo sorazmerna, odgovornost skupna in vzajemna, informiranost med partnerji enaka in pregledna. To pa so temeljna tržna protislovja.

V realnih razmerjih trga vladajo asimetričnost informacij, neenakost in neenakopravnost pogodbenih partnerjev, ki pogosto želijo maksimirati svoje koristi na račun drugega. Teorija pogodb skuša rešiti nekaj teh zagat. Holmström je uvedel princip informiranosti, ki natančneje določa optimalna razmerja med koristmi in tveganjem, plačilom in nagrado za relevantne informacije, ki jih imajo pogodbeniki. Če je pogodba ex ante dovolj informacijsko popolna, da vključuje več nepredvidljivih dogodkov, moramo vedeti, kaj vključuje pogodbena cena. Optimalna pogodba tehta torej tveganja in nam omogoča maksimiranje koristi, ki vključujejo tudi ocene prihodnjih, drugih in nepričakovanih dogodkov. Hart je ves proces optimalizacije sredi osemdesetih postavil v kontekst teorije nepopolnih pogodb. V svetu nepopolne tržne konkurence in neracionalnih obnašanj preprosto ni mogoče v pogodbe zajeti vseh možnih dogodkov in stanj. Zato so nepopolne pogodbe del pogajanj, ki temeljijo na igri interesov, delitve moči in (re)alokacije lastninskih pravic. Procesi optimalizacije pogodb (Holmström) so druga stran njihove nepopolnosti (Hart).

Trgi in pogodbe delijo skupno usodo, predpostavke so pogosto nerealistične, modeli nekonsistentni in predvidevanja napačna. Zato njuno zamenjevanje ne odrešuje nikogar. Pogodbe ne morejo razrešiti dilem tržne ekonomije, ker jih preprosto zgolj ekonomsko povzemajo in pravno formalizirajo. Omogočajo pa lažji spoprijem s tržnimi protislovji, ker namesto »nevidne roke« trga vpeljujejo pravila igre, natančnejšo presojo tveganj in koristi, nove načine dogovarjanj. Hart in Holmström dokazujeta, da različne lastninske pravice omogočajo pogajanja in boljše odločitve. Seveda, bančne pogodbe ne morejo preprečiti borznega zloma in menedžerske zadreg korporativnega upravljanja. Toda dobro zastavljene pogodbe ponujajo optimalnejše rešitve tudi v negotovih razmerah, če jih razumemo in znamo uporabiti.

Seveda obstaja temeljni pomislek. Hayek govori o usodni domišljavosti tistih, ki bi radi nadomestili ali popravili tržne pomanjkljivosti, tudi s pogodbami. In ima prav. Trgi temeljijo bolj na moralnih kot pogodbenih razmerjih, razpršenih informacij ni mogoče v celoti spoznati, posedovati in nadzirati, noben sistem pogodb ne more nadomestiti trgov. Hart in Holmström kot preroka nove pogodbene ekonomike ostajata znotraj teh dilem. Toda nastavila sta dobro ogledalo. Deregulacija ne prinaša vedno koristi, privatizacija je lahko sporna, krčenje plač in zaposlenosti tudi, javni interesi so lahko pred zasebnimi, kooperativnost pred konkurenčnostjo … Teorija pogodb ponuja drugačno, pogosto boljše dizajniranje zasebnih trgov in podjetniških odločitev, pa tudi javnih institucij in politik. Zadnjih petindvajset let je 22 ekonomistov dobilo nagrado za heterodoksna spoznanja o delovanju trgov, od Coasa in Northa do Nasha ter Rotha, vse do Olstromove in Williamsona, Stiglitza ter Tirola. Razkritje tržnih nasprotij je način očiščenja ekonomske religije, boljše pogodbeno dizajniranje pa pot socialnega upanja tržne družbe. Hart in Holmström sta velika protagonista tega pristopa.