Ironija usode

dr. Bogomir Kovač

21. 10. 2016  |  Mladina 42  |  Ekonomija

Evropska globalna strategija za zunanjo in varnostno politiko (EUGS) je že od junija 2016, ko jo je Federica Mogherini zaneseno predstavljala javnosti, mrtva črka na papirju. Nihče se ne sklicuje nanjo, še manj si lahko z njo pomaga, čeprav gre za boljši dokument EU. Strategije so običajno namenjene proaktivni in ne reaktivni politiki. Zunanjepolitična prihodnost EU je po brexitu, kolapsu bruseljske politike razseljevanja beguncev in naraščajoči ksenofobiji bolj črna kot kdaj prej. EU je hotela postati globalni ekonomski akter, grozi pa ji lokalna politična implozija. Nekdaj je stavila na socialno vključenost in svobodno mobilnost, zdaj se »rešuje« z modeli zunanjega izključevanja in zapor pri gibanju ljudi. Migracije so očitno ogelni kamen njenega političnoekonomskega preloma.

Globalizacija temelji na ekonomski in politični povezljivosti, tržna ekonomija in sodobne tehnologije so to samo podkrepile. Dejansko celotna logika evropskih integracij, od carinske unije do skupnega in enotnega trga, evra in nalaganja različnih »unij« v zadnjem obdobju, temelji na predpostavkah prostega pretoka blaga, kapitala in ljudi. Težava globalizacije tiči v tem, da je okrepila vzporedni korporativni svet in razvrednotila vlogo države. Bolj je koristila najmočnejšim, povzročila je veliko neenakosti, poglobila tvegano financializacijo, vodi v razpad svetovnega meddržavnega sistema. Liberalizacija in hitra rast svetovne trgovine sta nevaren dvorezni meč.

Globalizacija je povzročila deindustrializacijo razvitega zahoda in hitro industrijsko rast na periferiji. Liberalizacija je sprostila tokove blaga, kapitala in ljudi, migracije so del te zgodbe. Toda ljudje se povsod upirajo prišlekom. Zato je globalizacija trčila ob meje demokracije, ljudje zahtevajo, da jih država zaščiti, zapre meje, omeji prihod tujcev. Ne potrebujete ekscesnih vojn in vojnih beguncev, zadostujejo dolgotrajna recesija, socialna kriza in varčevalne politike na račun srednjih in revnih slojev. Dolgotrajna stagnacija krepi nezadovoljstvo, do domače in evropske politike, do EU. Tako se notranje krize iztečejo v iskanju zunanjih sovražnikov. Politični begunci postajajo utelešenje zla in sredstvo politične manipulacije z ekonomiko strahu.

Populizem in politični radikalizem, protisloven odnos do beguncev in migracij imajo najprej notranje političnoekonomske vzroke. Evropska varnostna politika (2003) je opredelila bistvo problema. Najboljša rešitev za varnost držav je demokratična arhitektura politične oblasti. EU se je za zdaj odrekla geopolitiki v razmerju do ZDA, Rusije in Kitajske, stavi na institucionalne spremembe, brez posebnih zavez, nekakšno EU »à la carte«, kot jo je pred leti opisoval Ralf Dahrendorf. Vsak si vzame, kar hoče in potrebuje. Ta pragmatizem bi bil dober, če bi bil vsaj načelen.

Optimizem je pogosto moralna dolžnost politike, kot bi rekel Karl Popper. EUGS nasprotno bolj stavi na novo evropsko »realpolitik«. Ne gre za tradicionalno reakcijo na liberalno utopijo, temveč za postavitev jasnih ciljev in interesov v okviru petih stebrov. Evropsko varnostno politiko želi zaščititi z avtonomno vojaško močjo, sodelovanje z Natom in ZN je želeno, ni pa izključujoče. Manj je pleteničenja okoli demokratičnih načel, bolj se koncentrira na razmerje do človekovih pravic, ki so kriterij presoje zunanjepolitičnega delovanja in povezovanja. EU želi koordinacijo, skupne usmeritve glede nacionalnih oboroženih sil, nekakšen obrambni semester, po zgledu fiskalnega. Četrta usmeritev je namenjena diplomatskim odnosom, ki so evropska primerjalna prednost in temeljni vzvod reševanja političnih kriz in vojaških konfliktov. Peto področje je namenjeno učinkovitemu multilaterizmu, kjer bolj stavi na spreminjanje kot na ohranjanje obstoječe ravni mednarodnega sistema in sporazumov, kot sta CETA in TTIP.

Zdi se, da so snovalci strategije dojeli del brutalnosti boja za preživetje EU. Dokument je bolj uravnotežen, bolj je naklonjen izvedbenim politikam in ukrepom. Kriterij sprememb je ključen, stavi na povezanost ekonomskih, političnih in diplomatskih spodbud, izjemoma vojaških. Toda EUGS ni opredelila, zakaj je EU zašla v zunanjepolitično krizo, kdaj in kako bo nadaljevala s širitvijo, zakaj ni jasnejših razmejitev geopolitike do ZDA in Kitajske. Največji pomanjkljivosti dokumenta sta površna opredelitev varnostne »strateške avtonomije« in šibka opredelitev protikriznega menedžmenta.

Migracijska kriza je preizkusni kamen EUGS, ne brexit ali diplomatske bitke glede izpustov in prostocarinskih sporazumov. Zahteva najprej, da EU postane mirovni akter, postavi okvire organiziranja usmerjanja beguncev na robnih kriznih območjih, spoštuje bilateralne sporazume, kot jih je sklenila na primer s Turčijo, vzpostavi in financira obmejne organe, zagotovi aktivno in hitro uporabo azilne zakonodaje kot zaščite ranljivih skupin ljudi. Za ekonomiste ni dilem. Migracije imajo srednjeročni in dolgoročni pozitivni učinek na demografsko tranzicijo, gospodarsko rast, zaposlenost in javne finance. Integracija pa je politični in kulturni proces. Ključna je hitra vključitev beguncev na trg dela, pogosto gre za odpiranje novih dejavnosti, tržnih niš, poslovnih modelov. Ključni so zaščita najranljivejših (otroci), socialna pomoč (zdravstvo) in vključenost mest z javno infrastrukturo (stanovanja).

EU ni brez evropskega demosa in razvoja evropskega državljanstva. Begunci so lahko prvi, ki bi ga prejeli. Lahko bi z njimi začeli krčiti meje evropske »politeie«, državljanstvo EU odpira pot pripadnosti, omogoča pridobivanje pravic. To je način, kako od spodaj priti do evropskega demosa in evropske identitete. EU s tem dobi novo vsebino in emancipacijski potencial. Preprosto, begunci so naša političnoekonomska rešitev. Kakšna ironija usode!