Ne bomo dovolili zlorabljanja!

Bernard Nežmah

28. 10. 2016  |  Mladina 43  |  Pamflet

Pred dnevom spomina na mrtve se je predsednik skupščine Milan Brglez poklonil pred spomenikom na Cviblju, ki obeležuje 2.200 ubitih partizanov, nekaj dni kasneje pa je položil še venec pri rovih na Zgornji Bistrici, kjer so člani nekdanjih partizanski enot po vojni pobili iz zagrebli večjo skupino svojih nasprotnikov.

Res, enakomerna gesta, ki poudari nesrečno smrt, ki so jo prinesle grozote vojne. In v govoru je poudaril civilizacijsko dolžnost, da mrtve pokopljemo, toda pred koncem govora je naenkrat skočil v napad: »Hkrati ne smemo dopustiti, da politični akterji zlorabljajo naše mrtve za kovanje svojih političnih dobičkov.« - ???????????????

Kdo zlorablja mrtve, gospod Brglez? Politiki, ki danes omenjajo povojne zločine komunističnega režima, ali partijski režim, ki je dal množice pobiti in jih za sedem desetletij držal skrite po rovih in jamah?

Prvi mož parlamenta lahkotno uporablja pojem »zlorabljanje« v istem smislu, kot ga je partijska nomenklatura vzhodne Evrope. Protikomunistično vstajo v Budimpešti 1956 sta jugoslovanski in sovjetski tisk opisovala kot protest poštenih rodoljubov, ki da so ga takoj zlorabili fašisti. A Brglezov zdrs ni enkraten, pred meseci je napadal nesrečne štajerske migrantske delavce, ki so v obupu vlagali referendumske pobude, pred tednom pa poslance ZL, ki da so z govorancami in procedurnimi zapleti zlorabljali proceduro. »Dovolj imam tega nagajanja«, se je mož posebej razhudil in običajne poslanske postopke degradiral v otroški vrtec. CETO je treba sprejeti, ker da je v interesu države!

Samovolja politika, ki v imenu skrbi za višje državne interese onemogoča parlamentarno demokracijo. In katerega stranka izvede poslansko razpravo o CETI na zadnji večer, ne pa teden vnaprej. Logika naglice in izrednih razmer pač ustvarjata histerijo, ki ne dopušča podrobne polemike, s katero lahko osvetliš najširše implikacije predlaganega mednarodnega sporazuma.

Izredni posegi pa ne segajo le v politiko, koprsko sodišče je pred dnevi razveljavilo odpustitev skupine profesorjev na primorski univerzi in izdalo sklep, s katerim je rektorju naložilo, da jih mora takoj zaposliti; z argumentom, da bi lahko drugače nastale nepopravljive posledice. Odmislimo sedaj samo vsebino spora in sodno potezo premerimo v kontekstu slovenskega pravnega reda. Kdaj pravosodje izda odločbo zaradi odpustitve zaposlenih že v roku desetih dni? Se kdo spomni kakega primera? Tu se odločitve merijo v letih. Legendarni novinar Igor Mekina, ki ga je odpustil časnik Dnevnik, je pričakal sodbo (resda negativno) po osmih (!!!!!!!!) letih. Še bolj dramatična bi bila primerjava s koroškima dečkoma. Vrhovno sodišče je izdalo sodbo po več kot pol leta, ni pa razsodilo dokončno o usodi dečkov. Če kje, bi v življenjski zgodbi malčkov pričakovali ekspresno reakcijo sodišč, če so kje lahko nepopravljive posledice, so prav tu. Toda najbolj nagla sodna odločitev je padla v primeru odpuščenih primorskih profesorjev, ne pa v najbolj razvpitem primeru.

Zaradi odločitve Vrhovnega sodišča, ki je razsodilo, da so bile z odvzemom dečkov s strani centra za socialno delo kršene pravice starih staršev, je opozicijska SDS vložila novo interpelacijo zoper resorno ministrico Anjo Kopač Mrak. Kajpak je interpelirana takoj protinapadla, češ da gre za politično zlorabo tragedije. V reakciji, ki jemlje sodbo vrhovnih sodnikov kot vajo iz pravne argumentacije, ki se njenega resorja sploh ne dotakne. Kot da ugotovljene pravice starih staršev ni kršil prav ukrep pristojnega CSD?

Toda v množici interpelacij je sedaj resna preizkušnja za poslance SDS in druge parlamentarne pobudnike. Ali so se sposobni osredotočiti le na konkretno zadevo, enostavno in jasno ter jo izpeljati v kratkem času?

Če je politika dejavna na državni ravni, je na lokalni ljubljanski ravni izpuhtela. O zadnji seji mestnega sveta je tiskovna agencija STA objavila poročilo z naslovom – »Janković zadovoljen s potrditvijo občinskih proračunskih dokumentov«. Naenkrat tema poročanja niso dileme in antagonizmi v mestni politiki, ampak čustveno stanje župana. Poanta politike je torej ta, da je bil Zoran Janković zadovoljen!???? In v nadaljevanju STA ter za njo drugi mediji navajajo njegovo samohvalo, v kateri je med drugim izpostavil, da ne pomni zadnje podražitve javnih storitev v mestu. Kar župan izreče, postane za medije dejstvo, ne glede, kakšno je stanje stvari. Meščani pač pomnijo, da jim je nabil nov davek na dež v obliki povečanih prispevkov za strešno meteorno vodo, da jim iz leta v leto širi področja plačljivega parkiranja s parkomati, da je delovanje parkomatov podaljšal za uro, da je vpeljal dva premična radarja, s katerima veselo polni mestno blagajno in še in še. Toda, ker on pravi, da ne pomni, potem tudi STA ne pomni!

Mož je v večini osrednjih medijev popolni tabu. Ko ga je policija ovadila, da je od farmacevtke za sprejem v službo mestnih lekarn zahteval spolne usluge, te teme feministke in drugi varuhi korektnega govora in početja politikov ne zapazijo. Besedna sarkastična žaljivka Janeza Janše na račun dela dveh novinark je redna topika kritičnega medijskega obnavljanja, medtem ko realno dejanje zlorabe, potrjeno od policije, ni medijska topika, ki bi ji sledili na vseh stopnjah preiskovalnih postopkov.