Brezbrižnost

Bernard Nežmah

4. 11. 2016  |  Mladina 44  |  Pamflet

Francoski filozof Bernard Stiegler je kot najbolj perečo anomalijo sodobne zahodne civilizacije izpostavil - brezbrižnost. A to ni le filozofski pojem, saj zadeva politično življenje nasploh. Aktualna vlada Mira Cerarja ml. na primer ni opazila, da ji je je v zadnjem mesecu razpadla pravna država. Izkazalo se je namreč, da so sodišča zatajila, izgubila, založila, izpuhtela skoraj tisoč oporok. Pa nič, premier ni imel takojšnje tiskovke, tudi pravosodni minister Goran Klemenčič in financministrica Mateja Vraničar Erman ne. Kot da se države ne tiče: ne bodoči odškodninski zahtevki ne morebitne tožbe.

Stvar je katastrofalna v samem izhodišču. Ko človek napiše oporoko, pomisli, kje bo zanjo najbolj varno mesto. Advokata ima na sumu, da ga lahko kdo izmed pretendentov na zapuščino še podkupi, zatorej je najvarnejši sef za oporoke – sodišče! Potem pa se izkaže, da se na sodišču ni izgubila ena oporoka, denimo dve, tri ali pet, kar bi bilo že nepopisen škandal – temveč tisočerica! In škandalozne založitve niso bili odkrite čez mesec, leto, ampak desetletja!!! Saj se sliši kot organizirani rop. Še huje: sodni personal je v vlogi kriminalcev. Namesto, da bi se dediščine delile v skladu s poslednjimi željami pokojnikov, so padle v roke psevdodedičem.

Če pogledamo v banke: ko bi tam založili račun komitenta in se delali, da ne obstaja, bi ob razkritju zadeva pristala na prvih straneh kriminala. Sledile bi preiskave, odstopil bi predsednik banke, vrstile bi se takojšnje kazenske in odškodninske tožbe.

Ko so na Goriškem v bolnišnici napačno priključili kisik in jim je pacient zaradi zastrupitve umrl, je zadeva držala naslovne strani medijev dneve in dneve, policija se je v hipu angažirala in enako tožilstvo.

Kako pa zadeva tisočerice oporok? Nič ni slišati, da bi reč vzelo v roke tožilstvo in začelo preiskave in sprožilo pregon zoper odgovorne. V sodstvu kot da velja lex specialis: ne le za protizakonite in protiustavne sodbe, tudi za izginule oporoke nihče ne odgovarja. Početje sodnega aparata ima vnaprejšnjo imuniteto. Še več, če že kdo sproži razpravo o tem, bo deležen obsodbe, da ruši temelje sodne neodvisnosti. Stanje brezbrižnosti.

Po sedemdesetih letih so dale oblasti izkopani del množice pobitih v Hudi jami naposled le pokopati. Vendar tako, da lahko le ugibamo in domnevamo, kdo so bile žrtve komunističnih pobojev. Brez razkritih imen in brez identifikacije so jih iz skritega morišča prenesli v skupni grob. Gesta brezbrižnosti. Vlada Mira Cerarja ml. ima ta hip oblast in lahko odloča, kako bo postopala, toda ali je s tem pokop končan? Nikakor, svojci pobitih zahtevajo in bodo zahtevali, da se opravi preiskava DNK, tako kot so videli na posnetkih iz Bosne. Danes je s pomočjo sodne znanosti pač mogoče odkriti nekaj, kar se je pred desetletji zdelo za večno izgubljeno. Čez leta, ko bo državo vodila naslednja vlada, ali pa naslednja za naslednjo, bomo priče ponovnemu odkopu posmrtnih ostankov in izvedeni identifikaciji. Takrat bo sedanji pokop izpadel kot farsično zatajevanja identitete žrtev pobojev. Kaj bosta tedaj na vprašanje, zakaj dvakratni izkop, porekla sedanja akterja Milan Brglez in njegov strankarski predsednik?

No, brezbrižnost domuje tudi v profanih rečeh, kot je ljubljanski maraton. Tokrat se je pripetila sramota najhujše vrste. Trije najhitrejši tekači Levi Omari Matebo, Japhet Kosgei in Abraraw Misganaw so se bližali cilju vedoč, da so prvi, potem pa je najhitrejši med njimi Mateba zmagovalno pospešil, a v zadnjih metrih z grozo ugotovil, da sta v cilju že dva, ki ju je pustil daleč za seboj že pred nekaj kilometri. Paradoks Ahila, ki ne more ujeti zajca, je zdaj presegel Matebin paradoks. Atlet je nepremagan osvojil šele tretje mesto; ker so ga preusmerili na 600 metrov daljšo progo od zmagovalcev.

Seveda so si organizatorji dobesedno po pilatovsko umili roke in izigrani trojici plačali enake nagrade, kot če bi jih ne zapeljali s trase. Se zgodi napaka, bi kdo porekel, ne bodimo no tako pikolovski. A kdo je naredil napako? – Trije zdelani tekači, ki so na maratonskem boju avtomatično sledili vozilom pred seboj??? Nikakor! Torej so tudi rezultati teka, na katerem je uradno zmagal nekdo, ki je na teku zmagal, ne da bi prehitel šampionskega Matebo – nepošteni!

Rešitev nerešljivega zapleta bi bila kvečjemu objava dvojnih rezultatov: na elitni razdalji 42.795 metrov je zmagala trojica z Matebo na čelu, medtem ko so se na klasičnem maratonu na 42.195 metrih preostali udeleženci poimensko razvrstili od prvega do zadnjega mesta.

A usodne zmote na maratonski tekmi niso zabeležile niti televizijske hiše, katerih kamermani niso ujeli prihoda treh zmagovalcev nazaj na skupno traso in njihovih osuplih obrazov, ko so nenadoma ugotovili, da so izgubili tek, ne da bi jih kdo prehitel.