Grega Repovž

11. 11. 2016  |  Mladina 45  |  Uvodnik

Čez razredne meje

Kdo je Donald Trump? Trump je predvsem na ameriški trg omejen gospodarstvenik. Biznismen, ki ga je globalizacija dejansko ujela nepripravljenega. Ko bi se moral pognati čez ameriške meje, se ni – in ko se je, se je opekel. Njegova narava mu tega ni omogočala. Trumpa je globalizacija prizadela, celo povozila. Ko so prišli tuji nepremičninski investitorji na ameriški trg, jim ni znal in zmogel parirati. Namesto da bi gradil na Kitajskem, je gledal, kako Kitajci gradijo na zemljiščih, na katerih bi v nespremenjenih okoliščinah gradil on. Šel se je igralništvo, tako kot so se ga šli Američani v osemdesetih – a kaj, ko so igralniški trg zasedli mednarodni in tehnološki igralci, ki jim ni bil kos. Sledili so stečaji njegovih podjetij in novi poskusi. Vedno znova se je opekel. Štiri velike stečaje, torej reformiranja svojega premoženja, je doživel.

Trump je torej osmoljenec globalizacije. Tisti, ki ga je globalizacija udarila. Ki so ga udarile nove informacijske platforme. Trump je doživel, seveda kot bogat človek, vse tisto, kar je z globalizacijo doživel srednji, nižji srednji in delavski razred v Ameriki. Pa ne le tam – dejansko po vseh Zahodu, tudi pri nas. On je eden od luzerjev. Zadnji dve desetletji se je samo še lovil in nikakor se mu ni uspelo ujeti. Vse, kar si je želel, so stari časi. To govori tudi njegov slogan.

Globalizacija in nova ekonomija namreč nista prizadeli samo revnih in srednjega razreda – prizadeli sta tudi bogate, katerih dejavnosti so temeljile na tradicionalnih, na nacionalno državo vezanih poslovnih vzorcih. Je bilo mar kje kaj drugače? Koliko industrialcev je zaradi globalizacije propadlo po vsej Evropi! In spomniti se velja Velike Britanije: tam višji razred s prstom tudi danes kaže na Evropsko unijo, ki da je bila kriva propada njihovega življenjskega sloga, čeprav gre predvsem za razloge, ki izhajajo iz globalizacije ( je pa Evropska unija, kot jo imamo danes, seveda odziv na globalizacijo). In tudi v Veliki Britaniji je prav ta višji razred, stara buržuazija, stal za Nigelom Farageem in celo financirala kampanjo za brexit. Gre za iste frustracije kot pri Trumpu.

Frustracija zaradi globalizacije zato ni razredno vprašanje, ta frustracija presega to delitev. In vse, kar je dejansko govoril Trump, je prav to: da je dovolj tega, da ima mednarodni, neoznačeni, neoprijemljivi kapital vedno znova prednost. Govoril je z istimi besedami, kot to govorijo tisti, ki plačujejo to globalizacijo in novi kapitalizem veliko bolj krvavo. Lahko bi stali za istim šankom. Trump ni nič lagal, ni blefiral, ni govoril nič, česar ne bi dejansko mislil, nič, česar ne bi dejansko doživel. Frustracije Donalda Trumpa so identične frustracijam britanskega delavca, ki mu je odprti trg evropske delovne sile odnesel njegovo čisto spodobno službo vodovodarja, ki jo danes za pol denarja opravlja neki Poljak. Oba sta izgubila tla pod nogami. Tako kot detroitski varilec v avtomobilski tovarni, tako kot šivilja v Muri. Seveda Trump ni bil zato lačen. Ampak globalizacijo in mednarodni kapital je občutil enako in verjetno enako boleče. Tudi bogatejše enako boli izguba družbenega položaja.

Kar se moramo na tem mestu vprašati, je seveda na prvi pogled perverzno: a če priznavamo detroitskemu delavcu in delavki iz Mure frustracijo, zakaj je ne bi mogli tudi Trumpu? Zakaj ne bi mogli reči: ja, globalizacija je podrla notranji ustroj držav, zaradi česar morajo danes države pač zmanjševati javno porabo, pritiskati na ljudi, zmanjševati sindikalne in delavske pravice – ja, tudi v Ameriki –, sesula pa je tudi pomemben del industrije in trga storitev, pri čemer pa je hkrati rast dobičkov tako visoka, kot še ni bila nikoli, a ti dobički končajo v »oblaku«, v »davčnih oazah« itd. Mar tega ne trdi tudi levica, prava levica, ne socialdemokratska, ki tako kot konservativne stranke še vedno globalizacijo in pravice finančnega kapitala jemlje kot nedotakljivo bistvo razvoja in prihodnosti? Mar ni tega, seveda drugače in brez nacionalizmov, kretenizmov, ksenofobije, zaničevanja žensk, žalitev, norosti, temveč z znanjem in vednostjo govoril tudi Sanders?

Trump je grozljiva zmes, nepredvidljiva. A niso ga volili le reveži. In niso ga volili zato, ker sovražijo tujce, on pa tudi. Volili so ga, ker hočejo nazaj neko življenje, ki so ga živeli oziroma – tudi to – za katero se jim zdi, da so ga živeli. A dejstvo je, da so ljudje izgubili občutek varnosti, predvidljivosti in da so to temeljne značilnosti postkriznega neoliberalnega kapitalizma.

Je Trump ukradel levici agendo? To bi lahko rekli tudi za Clintonovo. Zaradi Trumpa in Sandersa je Clintonova obljubljala programe, ki so bili doslej značilni za Evropo, pri čemer jih slednja v imenu ekonomije opušča. Kot da ne vidi, kam zadeva pelje – tudi v Sloveniji smo priča tej norosti.

Bo Trump izpeljal to agendo? Zelo malo verjetno. Tega ni govoril iz vednosti in lucidnosti, ampak zaradi frustriranosti.

Frustracije so po vsem Zahodu enake, ne glede na barvo kože, nacionalnost, družbeni položaj in debelino denarnice, in jih je mogoče, kot uči že zgodovina, poganjati z nacionalizmom in populizmom. In tudi zato so populisti, kot je Trump, tako uspešni. Ker gredo čez razredno pripadnost in ker – to pač najbolj boli – govorijo stvari, ki držijo. Kar jih sicer ne naredi sprejemljivejših.