Grega Repovž

4. 11. 2016  |  Mladina 44  |  Uvodnik

Komu se smeji pod vlado SMC?

Trdna odločenost vlade Mira Cerarja, da zniža obdavčitev najvišjih plač, sprosti cene pogonskih goriv, sprosti trg dimnikarskih in pogrebnih storitev in še bi lahko naštevali, izkazuje neko značilnost vladajoče stranke: da gre za stranko, katere vrh sestavljajo najprej podjetniki in predstavniki višjih dohodkovnih razredov, in da interesu prav te skupine ljudi vlada v svojih odločitvah tudi sledi. Vlada je pri tem prav neverjetno konsistentna. Od v uvodu naštetih odločitev namreč država ne bo imela nobene koristi, nasprotno, zaradi liberalizacije cen pogonskih goriv na avtocestah bo po vseh vladnih (!) analizah država pomembno izgubila pri trošarinah, korist bodo imeli le oba trgovca in pa nosilci franšiz. Prav tako država ne bo imela nobene koristi od znižanja obdavčitve najvišjih plač, korist gre neposredno spet prejemnikom teh plač in seveda podjetjem, ki bodo ob enakih stroških in nespremenjeni masi plač lahko zato dvignila plače najbolje plačanim. Kar v podjetniškem svetu pogosto pomeni, da si bodo dohodke bistveno povišali predvsem lastniki in direktorji v eni osebi. Ukrep, ki je bil namenjen v prvi vrsti tej kategoriji zaposlenih, bodo seveda občutili vsi prejemniki višjih plač.

Makroekonomsko, z vidika države ali pa velikih podjetij, ki v veliko večji meri ustvarjajo in poganjajo ekonomijo te države, gre za popolnoma nesorazmerne in neracionalne odločitve, gre za nesorazmerno pozornost sektorju. Pa ne gre za to, da bi bil ta sektor nepomemben in da bi bile spodbude vanj neumnost: absolutno je pomemben, a pozornost je nesorazmerna, sploh glede na njegovo produktivnost. Vladne odločitve poleg tega ne sledijo morebitnim koristim tega sektorja kot makroekonomske kategorije, ampak koristim lastnikom in menedžerjev v temu sektorju. Kdo pa so ti ljudje? Pač prav ti, ki dejansko na ravni države in na regionalni ravni tvorijo vrh SMC.

Če se premaknemo na raven podjetnikov in obrtnikov, lahko vidimo, da jim je dejstvo, da imajo svojega človeka za predsednika vlade, da imajo praktično svojo stranko, že v dveh letih izjemno izboljšalo položaj. Vlada na drugi strani drži zavore na vseh projektih, ki bi bili sicer nujni, ampak bi prav te podjetnike (ne njihova podjetja, ampak njih kot lastnike premoženja) glede na ostale kategorije prebivalcev neprimerno bolj prizadeli – pri tem mislimo zlasti na obdavčitev profanega luksuza in nepremičnin.

Vlada svojega ravnanja ne more makroekonomsko utemeljiti – ta sektor namreč ni tisti, ki je, kljub izredni popularnosti, resnično prodoren. Gre sicer za prepričanje, ki je močno zakoreninjeno po vsej državi, ne le v vladnih prostorih. Kot je na primer dejal sociolog dr. Primož Krašovec, gre razloge iskati tudi v tem, »da smo Slovenci v precejšnji meri sprejeli ideologijo ekonomskih liberalcev, torej slavljenje lika podjetnika ter inovativnost, iniciativnost, prodornost, ekonomsko svobodo in osebno odgovornost«.

Kot je dokazal že ekonomist Franček Drenovec s podatki iz mednarodne raziskave o podjetništvu, v kateri je za Slovenijo sodeloval državni statistični urad, je namreč drobni sektor pri nas značilno manj produktiven kot veliki. V Sloveniji je bila leta 2012 produktivnost, merjena z dodano vrednostjo na zaposlenega, v malih in srednjih podjetjih za več kot tretjino manjša kot v velikih podjetjih, v mikropodjetjih pa za več kot polovico. Pod pritiskom krize, torej po letu 2008, se je produktivnost velikih podjetij povečala za 15 odstotkov, produktivnost malih in srednjih pa še dodatno zmanjšala za 7 odstotkov (ob tem, da se je povečal delež teh podjetij v skupni zaposlenosti). Raziskava iz leta 2015 je tudi pokazala, da so mala in srednja podjetja in še posebno mala podjetja inovacijsko bistveno manj aktivna kot velika podjetja. »Drobni sektor je celo v naši Sloveniji usmerjen pretežno na domači prodajni trg, medtem pa seveda prav veselo uvaža. Leta 2012 so velika podjetja v blagovni menjavi s tujino ustvarila presežek 2,6 milijarde evrov, mala in srednja podjetja pa primanjkljaj 3,7 milijarde evrov.«

Kot smo zapisali: če bi za ravnanjem vlade lahko našli kakršnekoli širše makroekonomske učinke, jim ne bi ugovarjali. Ker je tudi ta sektor treba podpirati in stimulirati. A vlada, kot smo zapisali, ne sledi ne interesom države ne sektorja samega, ampak prav določene skupine premožnejših ljudi, ki v tem sektorju nastopajo kot lastniki in menedžerji – in so hkrati ljudje, ki jih je ob ustanovitvi stranke po vsej Sloveniji aktiviral dr. Miro Cerar. To ravnanje bi lahko poimenovali tudi kot klientelistično zlorabo oblasti kot take – pa čeprav je ravnanje ozaljšano z zvenečimi besedami o pomenu podjetništva zaradi njegove domnevne inovacijske sposobnosti.

To seveda ni kritika sektorja malih in srednjih podjetij. Med njimi so zelo inovativna podjetja in izjemni kolektivi. Vlada bi jim morala na vsakem koraku po svojih močeh pomagati, jih stimulirati in spodbujati njihovo rast. Dejansko pa z nobenim od naštetih ukrepov ni pomagala podjetjem, ampak zgolj njihovemu kapitalu, torej lastnikom, iz tipičnega, dokazano zmotnega neoliberalnega prepričanja, da s tem spodbuja gospodarsko rast.