Nikogaršnji zločin

Heni Erceg

11. 11. 2016  |  Mladina 45  |  Hrvaška

Dovolj je bila novica, da je tožilstvo Bosne in Hercegovine zaradi vojnih zločinov v Orašju na severu Bosne vložilo obtožnice zoper deseterico častnikov Hrvaškega obrambnega sveta, in že je fina proevropsko naravnana gospoda, ki sestavlja hrvaško oblast, pokazala svojo volčjo, izvorno nacionalistično naravo. Začelo se je vsesplošno histerično vreščanje, izhajajoče iz soglasnega mnenja, da gre za politične obtožnice in pritisk na Hrvaško, vreščanje o večni ogroženosti in prirojeni nedolžnosti Hrvatov, kjerkoli že se ti znajdejo. V imenu »ogrožene nacionalne varnosti« vreščijo oblast, opozicija, branitelji, različna združenja, društvo za varstvo beloglavih jastrebov, direktorji živalskih vrtov … Edino, česar iz te vojnohujskaške retorike, v kateri kar tekmujejo voditelji države, degradirani generali, mediji, zgodovinarji, državljani na ulici …, nikakor ni mogoče razbrati, ker se seveda niti ne omenja, je: ali je treba zločine nad srbskimi civilisti, ki so se v Orašju resnično zgodili, kaznovati in zakaj Hrvaška pravosodnim organom BiH ne prizna te pravice? Toda spet, namesto zaskrbljenosti, ker se je razkril še en vojni zločin, Hrvaška kaže samo besno osuplost, ker se zločin, pomislite, preiskuje.

V državi, v kateri se je zgodil in ki je bila že kdo ve katerič razglašena za sovražno ozemlje. Hrvaški odziv na aretacijo častnikov iz Orašja pa je še toliko pogubnejši, ker se o številnih zločinih na tem območju že dolgo veliko ve. »Baotić me je noč za nočjo hodil iskat, da me je posiljeval … Ni mi uspelo niti dobro zaspati, že je prišel drugi in me odpeljal, da bi me posilil. Mož me je zapustil takoj, ko je izvedel, kaj se je dogajalo.« Tako je lani pred sodiščem v Sarajevu pričala zavarovana priča S-5, kot je poročal Justice Report. »Baotić mi je glavo potisnil proti tlom, Vincetić mi je stopil za hrbet, in medtem ko me je Mato držal, me je Vincetić posiljeval. Potem sta se zamenjala.« Tako je pod svojim imenom, vsem na očeh in odkrito pričala druga ženska, gospa Benković, na sojenju Matu Baotiću, pripadniku Hrvaške vojske, obtoženemu za hude vojne zločine v Orašju. Proti Peru Vincetiću, poveljniku vojaške policije HVO v Orašju in poveljniku tamkajšnjega taborišča, je tožilstvo BiH že pred šestimi leti vložilo obtožnico zaradi »osebnega sodelovanja pri surovem mučenju, posiljevanju, usmrtitvah več civilistov srbske narodnosti«. Vendar zaman! Zločinec vsa ta leta mirno živi na Hrvaškem, saj ima, tako kot vsi tamkajšnji »branitelji«, tudi hrvaško državljanstvo. Hrvaška pa mu ne namerava soditi, še več, za tukajšnjo skupnost je junak, ki se je tam v Bosni boril za uradni politični cilj – priključitev dela ozemlja te države Hrvaški.

Pri tem nikomur ni mar, da je prav on gospo Benković po večmesečnih grozotah posiljevanja odpeljal na mejo z Madžarsko z navodilom, naj se ne vrača, nihče se ne meni za to, da je kmalu ugotovila, da je noseča, se odločila za splav in nikoli več ni mogla zanositi. Za hrvaško pravosodje ni pomembno, da je bil njen soprog v Orašju izpostavljen najrazličnejšemu mučenju, priklenjen je bil k zidu, le malo je manjkalo, pa ne bi preživel, požgali so jima hišo … Ko sta se zaradi pregona svojega mučitelja in vojnega zločinca Pera Vincetića obrnila na sodišče v Osijeku, sta dobila odgovor, da »je šlo samo za posilstvo, ne za vojni zločin«. Samo za posilstvo! Zločin, ki na Hrvaškem zastara.

Zato je histerična nacionalistična retorika ob pravkar vloženih obtožnicah v Bosni strašna, nevarna so sporočila z oblastnega vrha o »nacionalni ogroženosti« in »političnem pritisku« BiH, države, ki v nasprotju s Hrvaško in Srbijo vendarle sodno preganja vojne zločine. Do zdaj se je s pravnomočno sodbo končalo 134 sojenj in 153 ljudi je bilo obsojenih na skupaj več kot 2000 let zapora. Zakaj se je torej hrvaški državni vrh s kolektivnim vreščanjem lotil sabotiranja bosanskega pravosodja? Zakaj prikrivanje vojnih zločinov svoje vojske razglaša za nacionalni interes?

Vlada velik strah, da bo vsaj eden od aretiranih iz Orašja poveljniško odgovornost za zločine nad civilisti leta 1993 pripisal hrvaškemu vojaškemu vrhu, še veliko pomembnejše pa je nekaj drugega, kar se nanaša neposredno na novo oblast, točneje na ministra za obrambo Damirja Krstičevića. Ta dobro ve, o čem govori, ko trdi, da je namen aretacij v Orašju »destabilizacija Hrvaške in povzročitev negotovosti braniteljev«, saj je, kot kaže, tudi sam predmet preiskave zaradi vojnega zločina, storjenega v Bosni, v Mrkonjić Gradu. Tam so surovo pobili 186 civilistov, med katerimi je imela najstarejša žrtev 95 let. Zločin se je zgodil oktobra 1995 po operaciji Nevihta in osvoboditvi Hrvaške, po vsem sodeč pa je šlo za golo maščevanje pripadnikov brigade, ki ji je poveljeval Krstičević, zaradi česar je zanimiv za tožilstvo BiH. Ob njem bi bil prav lahko tudi »mitski« general Gotovina, ki je bil v tistem obdobju med vojno njegov nadrejeni.

Od tod napetosti v odnosih z BiH, pokroviteljski odnos kvazievropske Hrvaške do te države, grožnje in pritiski na tamkajšnje pravosodje. Stalno rožljanje z zamislijo o »federalizaciji« Bosne, tako ljubi tudi srbskemu vodstvu, kot da Bošnjakov sploh ni, pa pomeni vrnitev še vedno živahnega, čeprav že starega nevarnega načrta o delitvi Bosne, ki sta ga zasnovala Tuđman in Milošević. Za nacionaliste so žrtve tako ali tako ničvredne, »naši« zločinci pa vedno junaki.