Ujeti v slabo politično utopijo

dr. Bogomir Kovač

11. 11. 2016  |  Mladina 45  |  Ekonomija

Sredi septembra 2016 je Evropski svet države članice evroobmočja pozval, da vzpostavijo nacionalne odbore za produktivnost. Leto poprej je poročilo petih predsednikov priporočilo organe za konkurenčnost, pred šestimi leti so stavili na mrežo fiskalnih in ekonomskih svetov. Tu je še snovanje finančne uprave evroobmočja. Vrsta odborov in uprav, kot da so EU in članice podjetja in ne državne tvorbe. Gre za odraz politične nemoči od zgoraj in kakofonije ekonomskih zablod od spodaj navzgor. Slovenija je tipičen presek teh neumnosti. Štiri vlade zadnjih pet let niso sposobne niti misliti niti ustvariti mreže odborov in politik, ki jih pričakuje EU. Trk političnega nacionalizma in ekonomskega globalizma je tu enako usoden kot v EU.

Med razlogi za sedanjo krizo EU prevladujeta dva vzroka, inherentna nestabilnost finančnih trgov in izguba konkurenčnosti (produktivnosti). Prva pripada finančni, druga realni sferi ekonomije, oboje pa so tako teoretsko kot politično dojemali ločeno. Tudi protikrizne politike in ukrepi so bili prvih nekaj let usmerjeni predvsem na finančno področje. Toda finančni sektor in financializacija še vedno ne moreta nadomestiti produkcije dobrin in storitev, ki so ključne za blaginjo ljudi. Zato se nosilci ekonomskih in poslovnih politik na koncu vračajo k problemu rasti, produktivnosti in konkurenčnosti. Ključno vprašanje postaja, kdo je sposoben generirati rast, kako ohraniti socialno državo. Prvi steber potrebujemo zaradi ekonomske blaginje, drugega zaradi političnega miru.

Vprašanje konkurenčnosti je tu v središču pozornosti. Konkurenčnost je od A. Smitha substanca tržne družbe, temelj poslovne inovativnosti in produktivnosti, ki pa danes zahteva predvsem institucionalno stabilnost držav in obvladovanje njenih ekonomskih ciklov. Vse to v neoklasičnem ekonomskem jeziku opisujemo kot celovito faktorsko produktivnost (TFP), institucionalno pa s kompleksnimi indeksi konkurenčnosti (na primer GCI v okviru WEF). Države so konkurenčne, če so konkurenčna njena podjetja, če lahko skupaj zagotovijo višjo blaginjo svojim državljanom na dolgi rok. Konkurenčnost pomeni danes trajnostni razvoj, ki meri svoj napredek v razmerju do narave, biznisa in ljudi.

Toda ali je to res tako? Krugman je pred leti zagovarjal stališče, da države niso podjetja, njihova konkurenčnost ni merljiva in primerljiva, z njo ne moremo reševati makroekonomije držav. Gre za napačno teorijo in retoriko, kratko zaključuje Krugman. Toda ne gre za teoretska prerivanja Krugmana ali Porterja, ki stavi na podjetniško verigo konkurenčnosti, niti za opozorila Rodrika, da globalni trgi, države in demokracija pač ne gredo skupaj. Gre za drugo grobo realnost. Med 100 največjimi entitetami sveta (2015) je 69 korporacij in 31 držav, 10 največjih korporacij šteje več kot 180 »revnejših« držav. Še vedno so v ospredju ZDA, Kitajska, Nemčija, Japonska … toda svet vse bolj obvladujejo korporacije, od Wallmarta in State Grida do Appla in Shella. Konkurenčnost držav je dejansko konkurenčnost korporacij, ne glede na naše teoretske imaginarije.

Vemo tudi za težavo evrskega področja. Sprememba konkurenčnosti držav bi se morala praviloma izravnavati s fleksibilnim menjalnim tečajem. Pri enotni valuti pa navzven prevladuje povprečna konkurenčnost evrskega območja kot celote, vsakršno odstopanje namesto tečajev prevzamejo druge cene, predvsem plače. Tako sta relativna konkurenčnost in apreciacija evra pač rezultat »notranjega« razvrednotenja plač, kar seveda prizadene manj uspešne države, in tu se makroekonomija monetarne unije konča. Pridobijo države, ki konkurenčnost zagotavljajo drugače, in izgubljajo tiste, ki konkurenčnost gradijo s pomočjo nižjih plač in erozije socialne države.

Korporativna logika že na ravni podjetij trči ob demokratične mehanizme in omejitve legitimnosti.

V športu poznamo princip »handicapa« (golf), kjer imajo različni tekmeci različne uteži v medsebojni tekmi. Takšnega mehanizma evropska monetarna in ekonomska unija ne pozna. Trenutno je sedem članic evroobmočja preseglo načrtovane fiskalne okvire, hkrati ima Nemčija enormen presežek v plačilni bilanci, podobno Nizozemska. To je znak, da sedanji finančni model in upravljanje EU ne delujeta. Ena od rešitev bi bila, da štejejo tudi plačilno bilančna neravnotežja, da v ospredje meril postavimo rast in stavimo na model merljive in primerljive konkurenčnosti. Konkurenčnost je veliko več kot celovita faktorska produktivnost (TFP), ključ uspeha pa tiči v odpravi politične paraliziranosti ekonomskega sistema, kar pred zmagovitim Trumpom ugotavlja tudi Porterjevo poročilo o konkurenčnosti ZDA (HBS, 2016).

Dosedanji predlogi EU gredo v smeri nekakšnega korporativnega upravljanja držav. Imenujmo neodvisne odbore za rast, konkurenčnost, proračun, finance … in dobili bomo učinkovitejšo in odgovornejšo politično vodenje držav. Toda korporativna logika že na ravni podjetij trči ob demokratične mehanizme in omejitve legitimnosti. Na ravni držav in EU pa je to slaba politična utopija. Slovenija nima v tem trenutku strokovnih gremijev na ključnih področjih, ki jih zahteva EU (fiskalni svet, odbor za konkurenco, produktivnost, finančna uprava …). In jih tudi ne bo dobila, ker ni političnega konsenza, vlada pa tudi ne čuti potreb po tem. Tudi če bi jih imela, ni prave navezave navzven, v koordinaciji držav in mreži odborov na evropski ravni. Konkurenčnost ostaja področje, ki ga za zdaj preprosto ne obvladujemo, ne politično in ne ekonomsko, ne na ravni EU in Slovenije.

Konkurenčnost je kot model in mehanizem lahko sistemska rešitev. Na tej točki je dojemanje Cerarjeve vlade obskurno in signifikantno. Zaganja se v konkurenčnost pogrebnih in dimnikarskih storitev, prodaje naftnih derivatov. Ne vidi pa modela konkurenčnosti kot vzgib rasti in razvojnih politik, kot jih je nekdaj razvijala ministrica Petrinova. Konkurenčnost je pač ženski princip in amen.