Politični polom ustavnega sodišča

dr. Bogomir Kovač

4. 11. 2016  |  Mladina 44  |  Ekonomija

Ustavno sodišče (US) je po domala treh letih presodilo, da je Zakon o bančništvu (ZBan-1L) protiustaven glede sodnega varstva pred izrednimi ukrepi Banke Slovenije (BS) pri sanaciji bank. Ustavna presoja je pričakovana in logična, navidezno so z njo vsi zadovoljni. Dejansko pa je US zgolj z njo nedopustno zavlačevalo, zaobšlo vsebinske temelje in hkrati ponovno spregledalo, da je primer sanacije bank dejansko problem politično-ekonomske suverenosti RS v okviru EU. Pravna država je tu ključnega pomena, US jo brani, v imenu zaščite pravic, politične odgovornosti in mednarodnih zavez. Ni naključje, da se vedno znova zapleta na bančnem področju in pravnem kaosu, ki spremlja EMU. Toda prelaganje odgovornosti, tudi US, ni rešitev, temveč poglabljanje problema. In prav to prinaša odločba US.

Postopek za oceno ustavnosti se je nanašal na sklep o prenehanju obveznosti bank do svojih komitentov v posebnih okoliščinah in izrednih ukrepih BS. Ta ukrep namreč ne omogoča učinkovitega sodnega varstva zaradi izbrisov in tudi ni pravih možnosti za pritožbe zoper sklepe in ukrepe BS. Vse, kar so dobili pritožniki, je pravica do dodatnih informacij in kolektivnega sodnega varstva, morda bodo sedaj svoje odškodninske tožbe pripravili lažje in bolj kakovostno. To pa je tudi vse. US se v vsebinske okvire izbrisa navidezno ni spuščalo, čeprav je hkrati presodilo, da retroaktivnost ni sporna, da so izredni ukrepi legitimni, sorazmerni in pravno nesporni.

Zaplet ni nekaj novega, ne ekonomsko, ne pravno in ne ustavnopravno. US je že leta 2003 v okviru stare zakonodaje (ZBan) presojalo podobno glede sodnega varstva ob prisilni poravnavi ali stečaju bank. Ni bila sporna posebna ureditev bančnega področja, temveč da pritožb zoper sklepe BS ni mogoče uveljaviti prek stečajnih sodišč. Edino sodno varstvo zoper odločbe BS je ločeno zagotavljalo Vrhovno sodišče (VS), zgolj kot ex post odškodninske tožbe za povrnitev morebitne škode. Odločb BS ni mogoče zavreči, sankrosanktnost tolarja in neodvisnost BS sta nad pravom in politično odgovornostjo. Zato je sodno varstvo v okviru ZBan že petnajst let manj učinkovito, nihče ni tega odpravil. Prevzem evra, nova vloga monetarne ter bančne unije so to škandalozno praznino samo dodatno poglobili in zapletli.

Vrhovno sodišče (VS) leta 2016 prav tako ugotavlja, da tudi ZBan 1 ne omogoča aktivne legitimacije za vložitev tožb zoper BS, da ni pravega sodnega varstva in da so posegi v lastninsko pravna upravičenja zaradi sanacije bank pravno sporni, na ravni EU in doma. Sodno varstvo se je torej z vstopom v EMU in posebej ob protikriznih ukrepih evropske komisije in ECB še poslabšalo. Evropska komisija je namreč avgusta 2013 sprejela pravila za državno pomoč bank, kjer odgovornost za sanacijo bank ne prevzema niti centralna banka kot »zadnji posojilodajalec« niti država, temveč prvenstveno lastniki, podrejeni dolgovi morajo biti odpisani ali spremenjeni v lastniške deleže (»bail-in«). Jeseni leta 2013 je to priporočilo postalo del ZBan-1, dobili smo sporni »izbris«. Tedaj je veljal za priporočilo, danes je to sistem delovanja bančne unije.

Ekonomski problem sanacije bančnih kriz poznamo. To je prvotna naloga centralnih bank, kasneje so to reševali na mednarodni ravni (MDS), zadnja desetletja so stavili na zasebne »finančne trge«, po letu 2008 na G-20, toda nič ni pomagalo. Tudi ECB je skupaj z evropsko komisijo pozno postavila obrambne mehanizme (SRB, SRM, SRF), s skromnimi finančnimi zmogljivostmi pomoči, hkrati ECB ne more biti »zadnji posojilodajalec«, vsi drugi transferji ne delujejo. Bančna ureditev EU je danes boljša kot leta 2013, toda bančne krize ni rešila. Ključno je, da je tako določanje meja državnih pomoči kot tudi potencialnih stečajev (tudi »bail-in«) zmes nenavadnega političnega intervencionizma, ekonomskega voluntarizma in pravnega kaosa. To sta okvir in domet, znotraj katerega odloča tudi slovensko US, ko gre za sanacijo slovenskih bank in sodno varstvo njenih bančnih komitentov.

Nemško US je že leta 1993, po spodletelem triumfu Maastrichta, izreklo, da stavi na primarno vlogo nacionalnega prava. Od takrat skrbno tehta ukrepe ECB, pa evropske komisije in tudi kakšne Cete. Naše US te politike in prakse ne pozna. Odločilno vprašanje glede na ZBan1 je dejansko legitimnost (procesna, politična, celo mesijanska, kot pravi Weiler) vsiljenih evropskih rešitev, presoja nadrejenosti pravil, meja pravne in politične odgovornosti za posledice določenih odločitev evropske komisije, ECB, evropske ali domače »trojke«. EU ni država, Slovenija je, US pa je po naravi stvari njena zadnja obrambna linija. V primeru sanacije bančne krize je pomembna usoda »izbrisanih«, toda ključna je obramba ekonomske suverenosti države, temeljnih postulatov tržne družbe (lastnina, obligacije), zahteva politične odgovornosti kot temelja demokracije. Tu je US v celoti pogrnilo.

Ustavnost je temelj nove politične naracije, tako sodobne socialne in pravne države kot tudi EU. Preprosto, odpis ali znižanje vrednosti še nista »izbris« bančnih komitentov, brez vsakršnega nadomestila in pravne varnosti. Vse pravne, finančne in poslovne akrobacije domače trojke so nastale ob zavestni praznini fiskalnega sveta in obskurni asistenci zakonodajalca, žal tudi US. Voluntarizem izbrisa zaradi domnevnih stečajev, vsa blasfemičnost javnega interesa (moralnega hazarda) državnih pomoči se je razkrila že ob prodaji NKBM in delovanju slabe banke. Šolski primeri protiustavnih stanj, razen za US.

Logika in jezik ekonomije, tudi monetarne, ne smeta izpodriniti politike in ta ne prava. To je gordijski vozel, ki ga ustavno sodišče ni presekalo. In to je tragedija te skupnosti, zato imamo politične zaplete in blokado ekonomskih institucij, ki ogrožajo EU in tudi razvoj Slovenije. Spregled prava v imenu nasedle EU je politični polom ustavnega sodišča. Žal je uporniški protestantski duh v teh krajih že zdavnaj zamenjala katoliška podrepnost.