Blokada

Janko Lorenci

11. 11. 2016  |  Mladina 45  |  Kolumna

Evropa se v času volitev, pa tudi sicer fascinirano ukvarja z Ameriko. Pri tem je sama, Trump gor ali dol, v bistveno slabšem položaju kot njena nekdanja kolonija, zdaj pa gospodarica.

EU tiči v slepi ulici. Z njo ni zadovoljen nihče, a položaj se zdi zabetoniran. V grobem bi eni hoteli več, drugi pa manj Evrope. K prvim spada tudi naš predsednik Pahor, ki bi Unijo spremenil v federacijo, magari z vsemi anomalijami vred. Toda to je ta čas neuresničljiva opcija, saj ji nasprotuje velika večina članic. Na srečo: bolj strnjena Evropa brez vsebinskih popravkov bi Unijo kvečjemu poslabšala.

Močnejša in bolj realistična je težnja po manj Evrope. Kaže se v naraščajoči moči evrofobičnega populizma, nezaupanju prebivalstev v EU, v brexitu itd. Ta tendenca vodi v bližino zamisli o degradaciji EU v območje prostega trgovanja ali celo zamisli o odpravi. Prva težnja je utopična, druga potencialno nevarna.

Obe tendenci se med seboj za zdaj bolj ali manj nevtralizirata in na formalni ravni se v osnovi ne premakne nič. To je nevarno stanje: pravila ostajajo enaka, v praksi pa se različne vezi in načela razgrajujejo in deformirajo. Razmik med idealno začrtanim in dejanskim stanjem se širi. V takem zablokiranem, tendenčno pa polanarhičnim položaju se nujno krepijo slabi procesi, ki Unijo obvladujejo in rahljajo že zdaj. Veliko jih je.

Povsod narašča nacionalizem. Politična sredina izgublja moč in se prilagaja populistom in skrajni desnici. Nadaljuje se slepo sledenje Ameriki, za EU v vseh pogledih škodljivo. Še naprej se poglabljajo razvojne razlike med severom in jugom. Begunsko vprašanje pritajeno brbota naprej in ohranja razdiralni naboj. Neoliberalizacija se nadaljuje tudi z veliko pomočjo komisije in ECB. Enakopravnost vseh članic je vedno bolj floskula. Izjem za močne članice in nepokorščine do deklariranih skupnih politik je vedno več in na neki točki utegne anarhija prevladati nad pravili. To bo konec velikega projekta.

Tako vse kaže, da bo EU še bolj ranljiva, nemočna in nedemokratična, kot je. Rahljanje kot da je neustavljivo. Če bo izbruhnila nova velika ekonomsko-finančna kriza, se lahko zgodi karkoli.

Zamisli o tem, kako iz blokade, ni malo. Med njimi se zdi posebno zanimiv predlog Petra Wahla, enega izmed ustanoviteljev nemškega Attaca. Wahl ponuja v razmislek tretjo pot, »fleksibilno integracijo«. To bi bil kompromis, s katerim bi povezanost EU na nekaterih področjih razgradili, na drugih pa okrepili. Skratka, v isti sapi več in manj Evrope. Kot primer za manj Evrope navaja odpravo evra in zmanjšanje vojaškega sodelovanja, kot možnost za več Evrope pa tesnejšo povezanost Unije pri varstvu okolja, prometu, davkih. Pri tem bi se lahko glede nekaterih, denimo ekoloških vprašanj članice sestavljale v poljubne koalicije. Tako bi se vsaj deloma izognili blokadi, ki jo ustvarjata enotnost za vsako ceno in politika najmanjšega skupnega imenovalca, pravi Wahl.

Predlog se zdi v položaju, ko Unija ne more ne naprej ne nazaj, razumen. A tu je težava: kdo naj bi se v ozračju vsesplošnega nezaupanja lotil takega kljub vsemu korenitega preurejanja. Komisija ima velike pristojnosti, a bore malo avtoritete, parlament je ideološko in interesno razbit ter dokaj brezzob. Tudi Nemčija s svojo polhegemonsko močjo sama ne more storiti nič, poleg tega ji sedanje razmere bolj ali manj ustrezajo. Tretjo pot bi lahko izboksala le dovolj močna koalicija, ki pa je za zdaj ni videti. Vse kaže, da bi se morala za premik iz blokade kriza EU še poglobiti.

Ta kriza škodi vsem. Tudi in posebej Sloveniji, majhni, nevplivni, brez resne zunanjepolitične strategije, brez zaveznikov ali pripadnosti kaki skupini članic. Bolj ko bo EU hirala, bolj bomo na prepihu in ogroženi. Za Slovenijo je Unija dragocena, hkrati pa izrazito problematična, saj nam dodatno vsiljuje neoliberalizem, zategovanje pasu, odsotnost solidarnosti – napake, ki jih že sama od sebe dovolj prakticira domača politika.

Ta ideološka sorodnost s slabimi impulzi iz EU je pomemben razlog za njeno neodpornost v času, ko naj bi posebej vneto branila nacionalne interese. Drugi je njena servilnost, iz česarkoli že izvira. Taka drža postaja v opisanem stanju Unije naravnost pogubna. O tem jasno govorijo stran vržene milijarde za bančno sanacijo, razprodaja, pretirano zategovanje pasu, ki uničuje ljudi, zdravstvo, socialo, kulturo.

Na morebiten prerod Unije ni mogoče čakati, kmalu ga zanesljivo ne bo. Politika mora zato v zaščito Slovenije iz sedanjega oportunista in kimavca postati bolj »slovenska«, res nacionalna, kar še ne pomeni nacionalistična. Torej naj takoj ustavi razprodajo, se ne upogne pred vsako bruseljsko sapico itd.

Tej obrambni drži bi se lahko pridružilo miselno odpiranje. Zakaj Slovenija brez strahu pred lastno senco ne poseže v razpravo in akcije za deblokado Unije? Dobre ideje lahko ponudiš tudi, če nisi bogat in vpliven. Zakaj ne bi vlada na primer ustanovila intelektualno močne, mednarodno sestavljene, verodostojne skupine za izboljšave EU in njenih predlogov podprla z vso državno avtoriteto in vsemi pravicami polnopravne članice (še prej pa z resnim denarjem). Naj bo vsaj enkrat mednarodno ambiciozna. Če ne drugega, bi lahko tako namesto sedanje kakofonije mnenj prišla do svoje zunanjepolitične strategije, hkrati pa se nekoliko otresla slabega slovesa zaplankane, nenačelne, vase obrnjene države in sama začela razmišljati širše. Motiv? Če Uniji voda v grlo teče, v naše grlo lije.