Trumpova skrivnost

Bernard Nežmah

11. 11. 2016  |  Mladina 45  |  Pamflet

Videti je bilo enostavno in jasno. On robustnež, mačo, ki se mu je po razkritju posnetka hvalisanja v garderobi za hip odrekla celo žena Melanija, trdi desničar, izključujoč latinskoameriške in islamske emigrante, gradil bi zid na mehiški meji, ljubitelj Putina, gobezdač, mož iz resničnostnega šova, milijarder, ki se je prebrisano izmaknil plačevanju davkov, brez manir do predsedniške tekmice, ko ji je zagrozil, da bi jo dal zapreti, odrekla se ga je dinastija Bush, praktično vrh republikanske stranke. Proti njemu je nastopil celo Bog, ko je papež Frančišek izjavil, da ni kristjan: kristjan ne gradi zidov, on zida mostove! Ostal je sam celo v mednarodni politiki, saj ga ni bilo voditelja, ki bi mu bil naklonjen. Še več, z njegovim imenom so kritiki povezovali le vodje skrajno desničarskih strank, kot so Francozinja Marie le Pen, Madžar Viktor Orban ali Nizozemec Norbert Hofer. Zoper njega se je postavil cvet Hollywooda, spletne strani so objavile listo 167 zvezdnikov, ki podpirajo Hillary: od Leonarda di Capria do Jennifer Lopez, od Georga Clooneya do Cher, od Roberta de Nira do Barbre Streisand, od Dustina Hoffmana do Seana Penna. Nasproti sta mu stala košarkarska bogova Lakersov iz sedemdesetih in osemdesetih Kareem Abdul- Jabbar in Magic Johnson. Celo prvi intelektualec sveta Noam Chomsky je napisal argumentacijo, po kateri bo med dvema zlima volil Hillary. Cineast Michael Moore, ki je potem ko je senatorka Clintonova glasovala za vojno v Iraku, prisegel, da ne bo nikoli več volil zanjo, je objavil, da bo tokrat prelomil prisego.

Na volilnih kampanjah je nastopal sam, medtem ko se je okoli Hillary je gnetel svet glamourja. Bruce Springsteen ji je na mitingu odpel venček svojih uspešnic, zvezdnik hip hopa Jay Z in glasbenica Beyonce sta kar sredi svojega koncerta na oder poklicala – bodočo predsednico Hillary, spet na mitingu ji je stopil ob stran prvi zvezdnik NBA James Lebron, na eni zadnjih predstavitev se je na odru izpovedala sama Lady Gaga, ko je povedala, da je to morda celo njen najlepši dan v življenju. Priskočil je celo Barack Obama, ki je za hip odložil predsedniško funkcijo in nastopil na seriji predvolilnih mitingov z govori, daljšimi tudi od ure. Veliki mag volivcev je bil izreden, z zavihanimi rokavi je v briljantnih govorih razvnemal množice. V nekem hipu, ko je razložil, da če postane Trump predsednik ZDA, te ne bodo več najmočnejša vojaška sila na svetu, je publika ponorela. Hey! Hold on!, je vzklikal kakšno minuto, ne da bi uspel ukrotiti množično ekstazo. Če so klasični retoriki uporabljali figuro trojne ponovitve, je Obama magično besedo pognal v petkratno skandiranje: Hope! Hope! Hope! Hope! Hope! In potem v istem nizu še finalni poziv: Vote! Vote! Vote! Vote! Vote!

Mož, ki je premočno zmagal v zadnji predsedniški tekmi in majestozno na predzadnji, se je izkazal kot najbolj goreči podpornik Hillary, jasno tu je bila še soproga Michelle. In vsa demokratska partija celo z izigranim in potolčenim Berniejem Sandersom.

Večina medijskih hiš je bila odločno na strani njegove nasprotnice, ki je v kampanjo vložila pol milijarde več od njega, ankete javnega mnenja so kazale na njegov zanesljivi poraz. Ženske, Afroameričani, priseljenci iz Latinske Amerike in arabskih dežel, mladina, intelektualci so se postavili zoper, nekdo je izračunal, da mu je nasprotovalo tri četrt države. Hillary je stala na pravi strani zgodovine. Ali ona ali propad? Vsa njena slaba politična prtljaga je bila ništrc proti tako nemogočemu kandidatu.

Tako je bilo videti iz medijev, potem pa je prišla volilna noč, ki je za zmagovalca prinesla Donalda Trumpa! Čudež? Kako je mogoče, da je kandidatka z briljantno vodeno kampanjo poražena, ko pa ji je nasproti stal le one-man show?

In izgubila je v državi Ohio, navzlic temu, da sta ji v tamkajšnjem Clevelandu prepevala Jay Z in Beyonce ter jo podprl Lebron, izgubila je v Pensilvaniji, četudi ji je tam v finalu koncertiral Springsteen in jo dvignil v višave Obama, izgubila je na Floridi navzlic bravuroznemu govoru Obame.

Česa nismo videli, kaj smo zgrešili? V Londonu ždi že leta Julian Assange. Mož ne upa stopiti iz azila na ekvadorski ambasadi, ker bi ga kot bodočega političnega zapornika takoj predali ZDA. In kaj je zagrešil? Prek Wikileaksa je razkrival tajno korespondenco državne sekretarke Clintonove. Pa kaj bi to, saj gre le za malomarno skrb za pošto, so porekli osrednji mediji. Nak, Assange je razkril dokumente o tem, kako so v sklad Clintonove plačevale savdske in katarske vladarske družine, a to natanko iste, ki z denarjem podpirajo ISIS. Njene dogovore z Wall Streetom, ki jo je nesramno bogato plačeval za politične usluge. In zdaj čudo? Ko je napovedal nadaljnjo objavo njenih e-pisem, je Obamina administracija stisnila ekvadorsko vlado, da mu je nemudoma odklopila internet. Za povrh pa je v čudnih okoliščinah umrl še njegov londonski advokat.

In še beseda o dejanjih Trumpa. Pred časom se je postavil pred tovarno Ford v Michiganu, kjer so lastniki nameravali preseliti proizvodnjo v Mehiko. Zagrozil jim je, da če to storijo, bo on kot predsednik uvedel 35-odstotne davke za uvoz teh avtomobilov iz Mehike. V državah srednjega zahoda, kot so Ohio, Pensilvanija, Wisconsin in Michigan, se dogaja propad težke industrije, tudi zaradi pakta NAFTA, katerega kreatorji so demokrati in Clintonova. Nekoč trdnjave demokratov so zdaj volile Trumpa. Ta je nakazal reševanje gospodarstva tudi s tem, da je napovedal, da bo Apple prisilil z gospodarskimi potezami, da izdelavo i-phona preseli iz Kitajske v ZDA.

In množica resigniranih Američanov je očitno bolj kot v medijske spine verjela v novega politika, ki je prinesel upanje v industrijsko gospodarsko rast.