Mladi papež

Vlado Miheljak

11. 11. 2016  |  Mladina 45  |  Dva leva

»Med molitvijo sem izrekel tole: ‘Gospod, ne zanima me, s katerimi sredstvi. Dovoljenimi ali nedovoljenimi. Ne zanima me, ali me bo Sveti duh razsvetlil ali ne. Nič me ne zanima. Ne zanima me tvoje mnenje, ali sem dorasel nalogi ali sem outsider. Ne zanima me, ali me imaš za slabiča ali podleža. Ne briga me, ali moram bližnjega ljubiti, tako kot ljubim samega sebe, saj ga nikoli ne bom tako kot sebe. Sebe imam raje kot bližnjega, raje kot Boga. Verjamem le v sebe. Pomembno mi je le eno, Gospod, da bom jaz, ne drugi, zate koristen.’ (...) Strmel sem v Dussoliera in rekel: ‘Bog, ne on. Jaz.’ Pogledal sem Spencerja. ‘Bog, ne on. Jaz.’ Storili so veliko napako. Izbrali so papeža, ki ga niso poznali. ... To je njihov greh.«
 — Monolog mladega papeža iz istoimenske Sorrentinove serije (3. epizoda)

»Nemalo pozornosti je v teh dneh vzbudil nenavaden razpis za prosto delovno mesto, objavljeno na spletni strani republiškega zavoda za zaposlovanje. Šlo je za kombinirano delovno mesto; 30 odstotkov pedagoga in 20 odstotkov čistilca skupaj za polovičen delovni čas, 20 ur na teden, z zahtevano univerzitetno izobrazbo.«
— Obstaja utemeljen sum, da je bil razpis pisan na kožo Borutu Pahorju (Radio Slovenija, 7. 11. 2016)

Američani so se odločili. Izvolili so predsednika. Zase in za ves svet. Sedaj lahko, kot smo napovedali pred štirinajstimi dnevi, v svojem slogu zabrusi, da ni premagal samo Clintonove in demokratov, ampak tudi izrazito pristranske in navijaške medije. In še zlasti lastno stranko. Resnični velik poraženec niso demokrati, ampak republikanci, vrh stranke, establišment, ki je Trumpu obrnil hrbet. O.K., izbira je bila selektivna. Struktura vzporednih volitev kaže, da je Trump zmagal med belimi moškimi in belimi poročenimi ženskami, med tistimi, ki so manj izobraženi, starejši, živijo v ruralnih okoljih in hkrati zaslužijo nadpovprečno. A vendar, je to dovolj za pojasnitev formule zmage? Je res tako enostavno? V čem so tokrat zatajile ankete? Vprašanje je, če sploh v čem. Namreč, primerjava struktur volilnega telesa v predvolilnih anketah in vzporednih volitvah so pokazale, da je prišlo do opazne razlike v deležu visoko izobraženih v potencialnem in realnem volilnem telesu Trumpa. Kar lahko pojasnimo z učinkom, znanim z evropskih volišč, na katerega sem prejšnji teden opozoril. Namreč da izobraženi praviloma zatajijo privlačnost in svojo volilno izbiro populistov, primitivnih, vulgarnih kandidatov. A jih na koncu vseeno volijo. Učinek poznajo Avstrijci v času Haiderja, Francozi v času Le Pena. Drugo pa je, da so bile ankete preveč površno brane in interpretirane. Zadnjih štirinajst dni so nakazale možen trend spremembe razmerij. In t. i. tracking polli, drsne ankete, so zadnjih nekaj dni jasno nakazovale trend, ki je na koncu pripeljal do Trumpove prednosti. Niso torej zatajile ankete, ampak interpretacije.

Trump je res obupen. A za mnoge volivce pomeni upor proti sprevrženemu in odtujenemu establišmentu (obeh!) strank. In nič ne pomaga moralizirati in se zgražati nad ameriškim volilnim telesom, ki večinsko izbere tipa, kakršen je Trump. To se lahko v času prevlade hipokrizije zgodi v vsaki »družini«. Tudi v Sloveniji. Kaj pa je predstavljal in kaj predstavlja Pahor? Resda ni tako vulgaren in ščuvaški kot Trump, je pa vsebinsko prazen, populističen, preračunljiv povzpetnik, ki za svoj uspeh in promocijo proda vse. Ne le lastne duše, ampak tudi deželo in njene interese. A vendar, Pahorju ne moremo očitati, da je preslepil volilno telo. To se je preslepilo samo. Natančno je vedelo, ne le koga, ampak tudi kaj volijo. Vse glumaške vložke namesto vsebinskih argumentacij, v katerih se praviloma ni odrezal dobro, je razkril že pred volitvami. In volivci in volivke so med medlim, a kompetentnim Türkom in patetičnim, a izpraznjenim Pahorjem izbrali slednjega. Ob izraziti asistenci medijev.

Seveda pa sta bili tudi slovenska predsedniška volilna tekma in izbira polni paradoksov. Če bi imeli, podobno kot Američani, preliminarne volitve obeh dominantnih blokov, se Pahor ne bi bil uvrstil v spopad kot kandidat politične levice, saj je celo v svoji SD izgubil proti Türku. Ustoličili so ga desni volivci. In premislek je bil očitno pravi, saj ugaja njihovim željam in pričakovanjem. In tradicionalna katoliška Slovenija bi na neposrednih volitvah izbrala Pahorja celo, če bi imela možnost neposredno voliti papeža. In ta bi presegel sicer izjemen lik narcisoidnega mladega papeža v Sorrentinovi seriji. Čeprav se tudi argentinski kardinal Bergoglia v marsičem približa Sorrentinovemu liku, ga Pahor v celoti zasenči. In čisto lahko verjamemo, da je za potrebe svojih interesov ali gole nečimrnosti na nedavnem obisku v Vatikanu papežu obljubljal verouk v javnih šolah v zameno za fototermin na naslednjem festivalu katoliške pojoče mladeži v Stični. Doslej medijskih navedb ni zanikal.

Sicer pa so mediji v primeru Pahorja odpovedali na celi črti. Namesto da bi ga lovili za besede in dejanja, promovirajo njegovo glumaštvo in politično »prostitucijo«. Denimo njegovo spodbujanje popolne dekvalifikacije. Lahko je pasji oskrbnik, izdelovalec klobas, nogavičar, cestar, smetar, zvodnik ... le predsednik države, ki jo predstavlja, ne utegne biti.

Na Šentilju ravnokar gasijo škandal z objavo razpisa za delovno mesto pedagoga in čistilca v isti osebi. Razpis so po žolčni reakciji SVIZ-a že umaknili. A utemeljitev umika je bila popolnoma zgrešena. Češ da takšnega delovnega mesta ni – si ali pedagog ali čistilec. No, lahko si tudi Pahor.