200 milijonov tu in tam

Bernard Nežmah

18. 11. 2016  |  Mladina 46  |  Pamflet

»Če lahko zmaga Trump, lahko zmaga tudi NSi.« Je na kongresu Nove Slovenije izjavil Matej Tonin in zraven še napovedal operacijo - 46 plus. Optimizem in vera v spremembe sta dragoceni politični mobilizator, toda v danem primeru spominjata bolj na retorično farso. Stranka, ki je na zadnjih volitvah zbrala dobrih pet odstotkov, zdaj kani organizirati in voditi zmagoviti sredinski blok, ki pa ga živa duša ne zazna. Slogan »Gradimo normalno Slovenijo« je resda novum, a tako šibak, da osrednji dnevni mediji kongresa niso vzeli resno; noben ni objavil velikega intervjuja z bodočo zmagovalko volitev. Še več, časnik »Delo« je v poročilu priobčil stisnjeno skupinsko fotografijo politikov NSi, na sosedni strani pa kot v posmeh lep promocijski intervju s poslansko glasnogovornico vladajoče SMC Simono Kustec Lipicer.

V izhodišču je miselna napaka: če je lahko zmagal Trump, to nikakor ne pomeni, da lahko zmaga že vsaka malo bolj ambiciozna stranka. Sporočilo ameriških volitev je drugje: v volilni bitki lahko zmaga tudi kandidat, ki ga osrednji množični mediji črtijo in diskvalificirajo. A nikakor ne kdorkoli.

V Sloveniji gledamo namesto volitev še en fenomen cajtnota. Parlament je na tem, da sprejme proračun, toda to idilo je prekinil niz zahtev različnih sindikatov, ki od vlade terjajo dvig plač. Od zdravnikov, javnih uslužbencev, šolnikov, sindikata J najslabše plačanih, že mesece tarnajo vojaki … Za vzdržen proračun se zdi, da je to uničujoče, toda vprašati se velja: od kod se je pojavil ta val zahtev?

Vlada pod vodstvom Mira Cerarja ml. je pred meseci sprejela regulo, po kateri najvišji funkcionarji dobivajo po nekaj sto evrov več na mesec. Seveda tudi drugi javni uslužbenci, le da tisti z nizkimi plačami desetkrat manj.

A sporočilo javnosti je bilo jasno: država je v gospodarski rasti, svoj delež si je odrezal premier, zakaj bi torej preostali ne bili deležni blagodejnosti prosperitete? Vladar, ki hoče voditi vzdržno politiko plač, mora biti sam prvi zgled. Prvi mož vlade pa je antizgled.

Ob eni izmed sindikalnih zahtev je vlada poskočila. To je nemogoče, to bi zneslo 200 milijonov. Dejansko: vsota, ki znaša petino milijarde, ni vsotica, temveč fatalni znesek. Toda s tako številko je treba ravnati nadvse preudarno, a ne le v tem primeru, marveč ves čas.

Ena prejšnjih vlad je v projektu tretje razvojne osi sprejela traso hitre ceste, ki pelje proti Velenju. Odločila se je, da bo najbolj racionalno, če obstoječo cesto med Celje in Velenjem preprosto razširijo v večpasovnico. Toda potem so prišle zadnje volitve, na katerih je zmagal Miro Cerar ml. z novo politiko, za katero je dejal, da bo med drugim temeljila tudi na trajnostnem razvoju. In kaj je storil kot premier? Njegov krog je zavrgel staro traso predvidene hitre ceste in zarisal novo. Načrtal jo je kot na peskovniku, pa je bodoči asfalt potegnil prek 100 ha plodne zemlje, jo pognal proti gori Oljki, si omislil tri predore in serijo viaduktov. Bodočim gradbenikom je zasijala priložnost megalomanske gradnje. Namesto racionalne in enostavne ceste je nastal plan, ki že po začetnih ocenah presega prvotnega za 200 milijonov. Tu je vlada pozabila na vzdržnost financ, na uničevanje okolja, na želje lokalnega prebivalstva. Finančni minister in premier sta brez pomislekov sklenila, da pošljeta 200-milijonsko darilo gradbenim lobijem. A ko se danes oglasijo sindikati, se taista številka spremeni v bombo, ki da bo razstrelila proračun.

Aktualna vladajoča večina seveda tudi kaj postori v veselje množic in tako je v ustavo zapisana pravica ljudi do pitne vode. Multinacionalke pač ne bodo mogle pleniti vodnega bogastva. Odlično, vendar ta pogled jemlje vodo kot abstraktno tvarino. Torej, podzemno vodo, ki je tu in bo ostala tu za vekomaj. Kaj pa industrijsko onesnaževanje, prometni izpuhi in fitofarmacija v kmetijstvu? Kot da ti pojavi ne segajo v podzemlje in na dolgi rok ne uničujejo podzemnih voda? V danem tempu polucije ljudstvo od pravice do pitne vode ne bo imelo kaj dosti, če bo ta fatalno uničena. Ista vlada ščiti ustavno pravico do pitne vode, s konkretnimi zakoni pa dovoljuje industriji povečanje emisij nevarnih snovi v okolje. Kot da so slovenske podzemne vode na drugem planetu.

No, pravo parodijo pa so uprizorili Združeni narodni. Njihova predstavnica v Siriji Elisabeth Hoff je z vso energijo pritisnila na Asadovo vlado, naj poskrbi za zdravje ljudi in naj sprejme protitobačne ukrepe v podobi napisov na cigaretnih škatlicah: Kajenje ubija!

V deželi, ki so jo v zadnjih petih letih zdesetkala bombardiranja, je velika skrb ZN – tobak. In pomočnik sirijskega ministra za zdravje je zgledno prisluhnil navodilom gospe Hoff z napovedjo: »Aktualna kriza ne sme biti izgovor Sircem, da bi s kajenjem ogrozili svoja življenja!« Predsednika Asada drugače podpira ruski prezident Putin, ki v vladajočem zahodnjaškem mnenju velja za trdega diktatorja, ki neizprosno omejuje svobodo govora. A nedavno je glasbenik Oleg Lomovoj na svojem blogu objavil pesmico »Mi vse hotim v zamuž za Putina«, ki jo prepeva skupina babušk v narodnih nošah, pojoč, da jih je Putinov prebrisani pogled tako osvojil, da bi mu vse podarile svoje devištvo in se poročile z njim. Že prvi dan je imela poema pol milijona obiskov, kot hit jo vrtijo ruske radijske postaje.

Genialna parodija, ki bi avtorja v času Tita ali Brežnjeva stala glave.