Štirje dobri možje

Vlado Miheljak

9. 12. 2016  |  Mladina 49  |  Dva leva

»Zmaga Van der Bellna ne pomeni konca populizma od Skalnatega gorovja do Karpatov. Pokaže pa, da lahko neka oseba, ki zavzame stališče proti novemu nacionalizmu, prepriča.« — Komentar Kurta Kisterja v Süddeutsche Zeitung (4. 12. 2016)

»Mislim, da ne gre za to, katera oseba bo izvoljena, ampak v katero smer bo šla Avstrija.« — Zmagovalec avstrijskih predsedniških volitev Van der Bellen (4. 12. 2016)

Po avstrijskih volitvah si je marsikdo oddahnil. Ne le v Avstriji, ki je ohranila svoj obraz, ampak tudi tisti zunaj nje, ki so se bali, da bi se desni populizem začel valiti in širiti kot snežna kepa po Evropi. Potrdilo pa se je tudi, da tisti, ki so napovedovali, da bo Trumpov uspeh v ZDA vplival na evropsko volilno razpoloženje, ne premorejo prav veliko talenta za politično analizo. Ne razumejo, da vse, kar časovno in morda ikonografsko sovpada, ni tudi že v vzročno-posledični povezavi. Nestrpni populizem se nedvomno širi po Evropi, a ne išče navdiha v ZDA. Navdihuje se iz lastne agende. Če bi kulminirala kriza z begunci, kot je pred letom in več, bi verjetno tudi Hofer lahko več prestrašenih volivcev pripeljal na volišča. Tako pa se je po prvi, tesni, a razveljavljeni zmagi Van der Bellna dodatno aktiviralo ne le levoliberalno, svetovljansko, ampak tudi osveščeno zmerno konservativno volilno telo. Podprli so ga namreč tudi nekateri izpostavljeni politiki ljudske stranke – ÖVP, kar je razburilo del tradicionalnih volivcev. In kar je prijetno presenečenje, v drugem krogu je razlika v politično in vrednotno razcepljeni Avstriji narasla na razkošnih 7,6 % glasov. A kljub tej zmagi sta Avstriji še vedno dve. Ena v »lodnu«, lovskem slogu oblačenja in razmišljanja, druga svetovljanska. Če pogledate volilni zemljevid, vidite, da je pravzaprav podobno kot v ZDA, in še bolj, kot je v Sloveniji. Volilno preferenco določa rez urbano : ruralno. Štajerska je lovska, a mesto Gradec liberalen. Koroška je še bolj lovska, a Celovec odprt. Podobno je z drugimi večjimi mesti. In seveda najbolj izrazito je Van der Bellen zmagal na svetovljanskem Dunaju. Velika zmaga. In to kljub temu, da nasproti desnega populista Hoferja ni stal levi populist, ampak resen, lakoničen politik. Ki ni prilagajal svojega besednjaka in agende razmeram in potrebam domnevne večine volivcev, ampak je jasno izrazil naklonjenost beguncem, ki so dobrodošli; etničnim, socialnim in slogovnim manjšinam, ki bogatijo družbo (novi predsednik je denimo eksplicitno za istospolne poroke in pravice istospolnih parov do posvojitve otrok), je za »drago« državo blaginje in solidarnosti. In je kljub temu ali pa morda ravno zaradi tega zmagal. V Ameriki so demokrati nasproti populističnemu prostaku Trumpu postavili hiperpragmatično in preračunljivo Clintonovo, pa so vseeno dobili zaušnico.

In pri nas? Pri nas na prihajajočih predsedniških volitvah ni pričakovati vznika kakšnega desnega populista z večjim potencialom. Govori se, da naj bi kandidirala aktualna poslanka SDS, ki bo verjetno stresala standardne predsodke, stereotipe, laži. A bo brez možnosti uspeha. Verjetno bo žrtvovana, kot je bil na prejšnjih volitvah Milan Zver. Janša dobro ve, da na predsedniških volitvah njegova politika nima možnosti. Ampak Janša dobro ve tudi, da bo Pahor v celoti zadovoljil in zadovoljeval politične potrebe desnice. Zato mu bo spet omogočila zmago. Tako kot mu jo je leta 2012, ko je Türk dobil v drugem krogu več (pogojno rečeno) levih volilnih glasov, a je Pahor, zaradi soglasne podpore desnice, gladko zmagal. Skratka, Janša ne potrebuje populističnega prostaka, če mu zvesto služi, kot ga je slikovito okarakteriziral filozof Vezjak, »flirtajoči populist« Pahor.

Pahor je v volilno kampanjo in povolilno predsedniško funkcijo vpeljal slog, ki po perverznosti, sprevrženosti presega t. i. amerikanizacijo, se pravi nadomeščanje vsebinskih soočenj z revialnostjo in šovom. Vzpostavlja klimo in normo, ki bi ji lahko rekli pahorizacija volilne kampanje. Tako je bil največji poraz politične kulture in zmage pahorizacije, ko je poglavitni protikandidat Türk na radiu pel karaoke (če se prav spomnim A Hard Day’s Night). In tako imamo, kar smo izvolili. Predsednika, ki, denimo, molči ob leta trajajoči in ponavljajoči se Janševi laži, da je Kučan v Novi Gorici grozil z »najprej diskreditacijami, potem likvidacijami«. Kučan je bil gost na t. i. poslanskih večerih Boruta Pahorja. A slednji ni zmogel poštenosti, da bi kot gostitelj zanikal te laži. Raje hodi po delovnih brigadah in dekvalificira poklice, se norčuje iz dela in delavcev. Eno od svojih delovnih misij je opravil v Loški dolini v tovarni, kjer so kasneje razkrili trgovino z ljudmi, suženjsko delo v nečloveških razmerah. Ste slišali, da bi se z moralnim ukorom oglasil predsednik Pahor? Ni se. Tako kot se ni, ko je naraščala sovražnost do beguncev. Ko so zavračali celo mladoletne begunce brez staršev.

Predsedniška funkcija naj bi omejena pooblastila nadomeščala z moralnim apelom. A kako naj oblikuje moralni apel nemoralen, amoralen, vase zazrti predsednik brez načel in hrbtenice?

Pahor je v svojem nastopu bolj kot predsedniku republike podoben adventnim dobrim možem. A medtem ko je moralist Miklavž v spremstvu peklenščkov predvsem v veselje staršev, Božiček in Dedek Mraz v veselje otrok, je Pahor v veselje ... predvsem samemu sebi.

Res deprimirajoče. Čakajoč na slovenskega Van der Bellna bomo še enkrat izvoli Pahorja.