Kdo nam natika rogove?

Vlado Miheljak

16. 12. 2016  |  Mladina 50  |  Dva leva

»Kazalo je (leta 2013, op. a.), da je prihod trojke, sestavljene iz predstavnikov Evropske centralne banke, evropske komisije in Mednarodnega denarnega sklada, neizogiben. A trojke v Slovenijo ni bilo. Dokument, ki smo ga pridobili, morda odgovarja na vprašanje, zakaj ne. Razkriva tudi, da je dal guverner Banke Slovenije Boštjan Jazbec enemu od državnih organov oziroma institucij letos izjavo, v kateri je poudaril, da se je Slovenija pred trojko rešila le zaradi ene stvari – 1,5 milijarde evrov vredne zadolžitve v ameriškem finančnem skladu Pacific Investment Management Company (Pimco). (...) To je mogoče razumeti kot priznanje, da ni bila Slovenija tista, ki je našla Pimco, ampak je bilo obratno.« — Delo Ozadja razkriva klavrno podobo slovenske suverenosti (12. 12. 2016)

»Neodvisnost vidim kot vrednoto. In če upoštevamo, da je Slovenija suverena, neodvisna, samostojna, in če upoštevamo tudi to, da so se v preteklosti nekateri za to borili, celo umirali, mislim, da se zelo težko pogovarjamo o tem, koliko naj plačamo pribitek na obresti. Mogoče vas lahko tudi vprašam, koliko, mislite, po svoji oceni, da je prava cena za neodvisnost Slovenije, da se sama lahko odloča o svoji prihodnosti?« — Nekdanji finančni minister je na interpelaciji novembra 2013 priznal, da neodvisnost lahko ohraniš le, če se ji odrečeš. (Delo Ozadja, 12. 12. 2016)

Kakšno leto po tistem, ko so Nemci fizično podrli Berlinski zid, ki je še dolgo ostal v glavah državljanov obeh delov po vojni razdeljene dežele, smo pri nas počasi začeli graditi zid, ki je bil v glavah slovenskega slehernika že dolgo pred tem. Na plebiscitu 23. decembra 1990 se je nesporno izrazila večinska volja po samostojnosti. Le pričakovanja so bila pri glasovalcih različna. Čeprav me je Jugoslavija kulturno zadovoljevala, sem bil tudi sam prepričan, da je suverenizacija neizogibni pogoj demokratizacije Slovenije. Ne le, da projekta demokratizacije ni bilo mogoče dovolj hitro in dovolj temeljito izpeljati v skupni državi; da se ni dalo čakati na »zamudnike« – bilo je še huje. Procesi so na različnih koncih države šli v nasprotne smeri. Srbi so takrat bili, kot se je vneseno izrazil filozof Mihajlo Marković, »v elementu«, in s Srbijo v Miloševićevi eri ni bilo mogoče najti tvornega dogovora. Preprosto je bilo treba oditi. Akt odcepitve je bil sebičen. Na cedilu je pustil mnoge. Ne le drugod po skupni državi. Tudi doma. Tisočletne sanje so se takoj po odhodu spremenile v nočno moro; v moraste sanje. Od začetka je bilo jasno, da podalpska zategnjena državica ne more odgovoriti na duhovne, kulturne in politične potrebe odprtih ljudi, a vseeno je še huje, kot smo slutili in napovedovali. Vsaka koalicija in vlada je imela svojo umazano zgodbo. Začenši s Peterletom, ki je prvi hotel spustiti »kobilice« v državo. Spomnite se samo njegovega koketiranja z Jeffreyjem Sachsom. LDS je po drugi strani sicer še kar uspešno skušala ohraniti laično državo, a jo je brezglavo in za vsakršno ceno (po) rinila v Nato. Danes vemo, da od članstva v Nato, v nasprotju s članstvom v EU, ni ene same pozitivne stvari in izstop bi bil edina racionalna rešitev. Janša je skušal vsiliti kleptomansko evropsko trojko, pred katero nas je branila domača trojka (Bratuškova, Čufer, Jazbec), tako kot se lastniki kafičev branijo pred mafijo. S plačevanjem varščine. Prav to so na čisto konkretnem primeru razkrili v Delovih Ozadjih. A kakorkoli. Vse vlade oz. vladne koalicije, razen druge Janševe, so imele legitimnost, ki je izhajala iz volitev. No, sedaj imamo dvojko Cerar-Pahor. In zdi se, da nobena oblastna kompozicija ni bila tako razglašena, konceptualno prazna, neavtonomna in nesamozavestna, kot je sedanja. Ekonomski kazalci in trendi so ugodni, a koalicija se izgublja na obrobju. Na nobenem področju ni naredila preboja po lastni zaslugi. Zamudila je tudi tam, kjer bi lahko z malo truda veliko postorila. Denimo v diplomaciji in zunanji politiki. Tako si bomo zdajšnjo koalicijo zapomnili po tem, da ni bila zmožna avtonomnega razmisleka in uveljavljanja slovenskega interesa v t. i. ukrajinski oz. krimski krizi. Celo s svojim moštvom sodeluje pri obkrožanju Rusije. In celo tam, kjer so nekatere druge evropske države brez težav in pritiskov uveljavile suvereno voljo – pri vprašanju priznanja države Palestine – je Cerarjeva koalicija v celoti odpovedala. Aprila lani je Erjavec napovedal, da bodo sprejeli sklep o priznanju v družbi še kakšne države ali sami. Če sami, potem »do konca leta«, se je pridušal Erjavec. Takrat smo naivno verjeli, da to pomeni do konca 2015. Zdaj se izteka leto 2016, pa o priznanju Palestine ni več slišati niti besede. Kdor je lani poleti (4. 7. 2015) prebral v Dnevniku intervju z novim ameriškim veleposlanikom Hartleyjem, ve, zakaj še nismo »utegnili« priznati Palestine. Namreč, vprašanje, ali obstaja možnost, da Slovenija najde partnerja za skupinsko priznanje prav v Ameriki, je veleposlanik razumel kot razposajeno novinarsko šalo in v smehu povedal: »Trenutno na obzorju ne vidim takšne možnosti. Precej jasno smo povedali, da bi bilo priznanje Palestine v tem trenutku prenagljeno ...« Veleposlanik ni povedal, komu so to povedali, a naslovniki so se prepoznali in priznanje odložili v neki daljni, nedefiniran konec leta. Vsekakor je to poleg rezilne žice na mejah največja sramota moralista in pravičnika Cerarja.

In če je nepriznanje Palestine tragična podoba slovenske zunanje politike, je Cerarjevo uradno povabilo, naj nas obišče rojakinja, bogato omožena s človekom, ki je prišel v Belo hišo po zaslugi predmodernega in preddemokratičnega volilnega sistema proti večinski volji volivcev, tragikomično. Kaj pa, če se na povabilo odzove? Bosta Pahor in Cerar starleto sprejela z vojaškimi častmi na rdeči preprogi ob združeni godbi policije in Slovenske vojske?

Od vseh domačih in tujih trojk, ki so doslej lomastile po deželi, je dvojka Cerar-Pahor najbolj zmedena. Je priročen recept za katastrofo.