Odsotna vprašanja

Bernard Nežmah

9. 12. 2016  |  Mladina 49  |  Pamflet

Ko je pred dvema letoma vzniknila nova stranka SMC, se je ljudstvu predstavila s skrbjo za trajnostni razvoj. Kaj že pomeni trajnostni razvoj? Preprosto – spodbujanje bivanja, kmetovanja in poslovanja na tak način, da omogoča ohranitev okolja v vseh naravnih, rastlinskih in živalskih pestrostih ter seveda skrb države, da v čim večjem obsegu spodbudi pridelavo zdrave hrane. Kar v prvi vrsti pomeni očuvanje plodne zemlje.

Toda ekipa Mira Cerarja ml. je letos s traso hitre ceste proti Velenju na uničenje obsodila več kot 100 hektarov kmetijskih zemljišč, nekaj mesecev kasneje pa kani pod ministrom Zdravkom Počivavškom uničiti še novih 100 hektarov rodovitnih polj zato, da bi jih spremenila v industrijsko cono avstrijske multinacionalke Magna. Na vprašanje: zakaj postaviti tovarno ravno sredi njiv in ne na bližnjih industrijskih terenih, odgovarja, da bo to bolj pritegnilo tuje investitorje. - ???????????? Možakar je vmes pozabil, da je predstavnik državljanov in ne plačani agent industrijskih tvrdk. Ker so se lokalni kmetje upirali, je napovedal sprejetje zakona, s katerim bi jih razlastninili. Ko se je pojavilo nekaj pravnih svaril, da je tako početje protiustavno, je začel klicati kmete enega za drugim na trde pogovore!!! Ga je premier Cerar že naslednji hip odstavil? Nak.

Tu je nasploh odpovedala čuječnost medijev, ki v premerih razlastninjenja Indijancev Amazonije črnijo brezobzirne multinacionalke, ki v imenu profita devastirajo naravna okolja. In še desetkrat bolj kmetijski minister Dejan Židan, ki igra vlogo pocukranega Kalimera, rekoč, kako on taki politiki nasprotuje, a kaj, ko je na vladi vedno preglasovan. Persona, ki da kaj na svoja načela, bi v takem primeru z vsem pompom odstopila!!!!!!! Moč ministra ni vodenje resorja, temveč pripravljenost, da brani ideje, ki jih širi. Si je predstavljati gospoda Židana, ki skliče tiskovno konferenco, na kateri prizadeto sporoči, da v vladi, ki sistematično uničuje plodno zemljo, sam ne more več sodelovati in zato nepreklicno odstopa???

V »Tarči«, ki postaja osrednja televizijska oddaja na Slovenskem, smo zadnjič gledali predstavnika vladajoče SMC poslanca Dragana Matiča, ki je na vprašanje, zakaj vlada posebej skrbi za najbolj plačani sloj zdravnikov, ne pa za najsiromašnejši del javnih uslužbencev pod imenom »J«, je odmencal: ja, najprej smo morali urediti to vprašanje, da se bomo potem lahko posvetili najbolj podplačanemu delu zaposlenih. Cerarjanska logika gre torej po novem: ko izpolnjujemo zahteve bogatih, rešujemo s tem probleme revnih!????

Toda, ali so javni uslužbenci res najbolj šibka točka družbenih neenakosti? Ista vlada je pod kulturnim ministrom Tonetom Peršakom sprejela nove uredbe, s katerimi bo odškrtnila del podpore samozaposlenim v kulturi. Medtem ko se z močnimi sindikati dogovarja o izboljšanju njihovih stanov, je nad množico samostojnih umetniških ustvarjalcev z dvigom vsemogočih merilnih cenzusov usmerila palico zniževanja njihovega standarda. Preprosto: v času gospodarske rasti bo glasnejši del družbe denarno nagrajen, manj opazni del pa oškodovan. Statistika pa bo pokazala, kako smo vsi bogatejši.

Francoski geograf Christophe Guilluy v svojih člankih in knjigah opozarja na stvarno razslojenost Francije, kjer je periferija čedalje bolj revna. V množičnih medijih, ki hvalijo ideje multikulturnosti, so brezposelni, šolarji in neaktivno medijsko izbrisani. Čeravno predstavljajo 38 odstotkov družbe, jih dobi le deset odstotkov priložnost, da nastopijo s svojimi hotenji in zahtevami v časopisih in elektronskih medijih. Od tod torej upor, ki izreka podporo nacionalni stranki Marie le Pen. Kakšna multikulturnost je ta, ki ne daje besede pavperiziranim državljanom?

Slepota videti celoto je v zadnjem času najbolj očitna v poročanjih o spopadih za Mosul. Pred dnevi je MMC prinesla naslov - Iraške sile v Mosulu ubile skoraj tisoč pripadnikov Islamske države. Na delu imamo dvojno optiko; pri osvajanju Alepa s strani sirske vlade predsednika Asada mediji redno poročajo o številu civilistov, ki so bili žrtve spopadov, medtem ko civilnih žrtev osvajanja Mosula ne beležijo. A stvar gre še korak naprej, v spopadih z islamsko državo ne slišimo nič o številu ranjenih kaj šele ujetih islamistov. Dežujejo le številke pobitih. Kakšen spopad je to, ko vojaški nasprotnik dobi le kroglo v glavo?

V Parizu so ponatisnili knjigo »Moj dnevnik po osvoboditvi«, ki jo je leta 1945 izdal pisatelj in polemik Jean Galtier-Boissière. Mož, ki je napisal tudi dnevnik iz časa okupacije, se je seveda razveselil osvoboditve, toda ohranil je konsekventno misel. V pogovoru s pesnikom, dramatikom in režiserjem Jeanom Cocteaujem sta ugotavljala, da dve vojski, ki se dolgo borita ena proti drugi, na koncu postaneta na las podobni. In tako nekdanje uporniške enote konec leta 1944 posnemajo postopke nacistične okupacijske vojske.

In Irak? - Krutosti islamistov sedaj posnema »demokratična« iraška koalicija. Princip pobijanja nasprotnikov, ki so ga vpeljali islamisti, se je očitno razširil na vso državo. Četudi bodo sile Al Bagdadija pobite, je njihova ideja preživela, saj jo namesto njih izvajajo kar njeni nasprotniki!

Čas, da po televizijah spet zavrtijo film Jeana Renoirja »Velika iluzija«, v katerem v prvi svetovni vojni Erich von Stroheim kot nemški letalec sestreli francosko letalo, nato pa naroči svojim vojakom naj pripeljejo pilota, ki ga najbolj spoštljivo sprejme in pogosti s slavnostno večerjo.