Grega Repovž

16. 12. 2016  |  Mladina 50  |  Uvodnik

Ko premier nastavi hrbet

Kako je mogoče, da se premier neke države odloči stopiti v bran sporni poslovni transakciji? Govorimo o premieru Miru Cerarju in o prodaji družbe Helios. Ta teden je premier Miro Cerar odgovarjal na poslansko vprašanje Luke Mesca o tem, da je bil Helios prodan leta 2013 za 145 milijonov evrov, ta mesec pa nato končnim japonskim lastnikom za 572 milijonov evrov. Cerar je začel spodbudno. Jasno je povedal, da je bil Helios prodan »v času prejšnje vlade, po nekem postopku, ki ni bil zelo jasen«. Rekel je: »Vemo tudi, da je tista vlada oblikovala spisek 15 podjetij za prodajo brez neke strategije, brez nekega premišljenega načrta, zagotovo pa v neki težki situaciji za Slovenijo.« Zdelo se je, da bo predsednik vlade s tem tudi nadaljeval. A je nato presenetljivo prešel v zagovor prodaje: »Moramo razumeti, da se je v vmesnem času zgodilo marsikaj. In zato s korporativnega vidika to absolutno ni več isto podjetje. Prišlo je do številnih sprememb, po prihodu novih lastnikov je v podjetju prišlo do racionalizacije poslovanja, do umika z določenih nedobičkonosnih trgov, okrepilo se je področje raziskav razvoja in inovacij, sledila je uvedba številnih novih proizvodov, občutno se je povečala donosnost in znižala zadolženost. Žal, tu se pa seveda pridružujem vam, je prišlo tudi do znižanja števila zaposlenih, torej tudi do odpuščanja delavcev.«

To je zelo nenavadna izjava za premiera, dejansko se sliši, kot bi bral sporočilo za javnost družbe Helios. Pri omenjenih transakcijah je bil Helios namreč precej običajen plen skladov tveganega kapitala – ameriških skladov Templeton in Blackstone, ki spadata med največje na svetu in se ukvarjata s tveganimi nakupi na periferijah sveta. To ni nekaj novega: to vemo od aprila 2014, ko je moral domnevni kupec Ring objaviti prevzemni prospekt in razkriti, kdo je resnični financer iz ozadja. Od takrat torej vsi vemo, da je šlo za »napad kobilic«, kot temu pravijo finančniki. Zakaj je torej brez zadržkov zagovarjal to prodajo? Od aprila 2014 smo vedeli, da bo prišlo do preprodaje družbe Helios. To pomeni, da je imela Cerarjeva vlada več kot dve leti časa, da bi ukrepala in preprečila finančno izčrpavanje družbe Helios.

Čeprav namreč poskuša slovenska politika omenjeno prodajo prikazati kot nekaj najbolj normalnega v svetu kapitalizma (in kdor se ne strinja, je pač očitno nostalgičen za socializmom), ni tako. Kot je v Mladini že poročal Borut Mekina, je na primer nemška vlada leta 2008, ob začetku finančne krize, ki so jo povzročili prav tovrstni špekulativni skladi, nemudoma sprejela posebno prevzemno zakonodajo, t. i. Risikobegrenzungsgesetz, ki omejuje tako preprodajo kreditov kot obremenitev prevzetih podjetij. Pred špekulativnimi nakupi so s tem zaščitili podjetja v nemški lasti (ki so hkrati pomembni zaposlovalci), kot so Siemens, Tenovis, Rodenstock itd. Pri čemer je bil med prvimi, ki je na špekulativne sklade opozoril in tudi usmeril nemško politiko, nihče drug kot direktor nemške borze Werner G. Seifert – o tem je napisal knjigo »Invasion der Heuschrecken«, po kateri se danes tudi imenuje to dogajanje. Si je v Sloveniji kaj takega sploh mogoče predstavljati?

Ne gre namreč za razumevanje finančnih trgov in njihovega delovanja, kot nam poskušajo v Sloveniji dopovedati politiki in posredniki iz borznoposredniških hiš – ti namreč v slovenskih medijih po navadi nastopajo kot nosilci neodvisnih mnenj –, ampak za razumevanje države. In ne gre za socialistično razmišljanje, ampak trdo kapitalistično.

Sporočilo primera Helios je namreč tudi danes prekleto trdo: na drugi strani so profesionalci, ki točno vedo, kaj delajo, Tempelton in Blackstone imata zaposlenih več močnih finančnih strokovnjakov, kot jih ta država sploh ima, znajo pa tudi najti »voljne države in uradnike«. A slovenska vlada problema še vedno ne želi prepoznati. Od takih transakcij namreč Slovenija nima nikakršnih koristi. Ring je namreč v veliki meri izžel Helios, zmanjšal število zaposlenih – in odpuščene seveda v pomembnem delu prepustil državi in njenim socialnim transferjem. In tudi zato premier ne more biti navdušen nad preoblikovanim Heliosom. Predvsem pa bi morala ta vlada in njen premier zelo jasno sporočati, tako kot druge resne evropske vlade, da tovrstni skladi tukaj nimajo kaj iskati. Primer Helios je namreč večkrat in za več vlad pokazal, da sploh niso vedeli, s kom imajo opravka in kakšne bodo posledice.