Vse poti spet vodijo v Rim

dr. Bogomir Kovač

16. 12. 2016  |  Mladina 50  |  Ekonomija

Tri leta je od slavne operacije drugega reševanja slovenskega bančnega sistema in spornega izbrisa vlagateljev. Te dni na temelju odločbe US razlaščeni vlagatelji, veliki in mali, vlagajo tožbe zoper odgovorne v tej političnoekonomski aferi. Na drugi strani je evropski parlament novembra obravnaval dodatek k direktivi (D-2014/59/EU), ki obravnava bančno sanacijo. V Italiji se izteka čas za reševanje ugledne banke Monte dei Paschi di Siena (BMPS). EU tiči v finančni trilemi. Mednarodni bančni sistem, nacionalna finančna avtonomija in finančna stabilnost niso združljivi. Očitno želena bančna unija za zdaj ni politično vzdržna. Ekonomska rešitev Italije pomeni politični poraz Nemčije.

Naša bančna zgodba je povedna. Slovenija je bila leta 2012 sredi politične in ekonomske krize, mnogi so razglašali, da Sloveniji grozi »bankrot«. Vse je bilo narobe in brez prave alternative. Strategija »finančnih trgov« je bila kristalno jasna. Katastrofičnost razmer zvišuje obrestne mere in zahtevane donose državnih obveznic, tuji investitorji dobivajo, domači dolžniki izgubljajo. Špekulacije z bankrotom države so bile v letih 2012 in 2013 najdonosnejše opravilo. V to zanko so se ujele tri vlade zapored, Pahorjeva (2011), potem Janševa (2012) in na koncu še vlada Bratuškove (2013), tudi BS z novim vodstvom. Nihče ni branil ekonomske suverenosti države, vsi so reševali predvsem svoj zmedeni politični položaj doma in do EU, »finančni trgi« pa so gospodovali nad vsemi. Epilog poznamo. Država je drago sanirala banke, dobili smo DUTB, doživeli izbris vlagateljev. Profitirali so globalni igralci, domači pa so izgubili, eni denar, drugi legitimnost.

Evropski pristop po globalni finančni krizi se je kristaliziral predvsem okoli dosedanjih omejitev EU. Slednja ni politična unija, nima ekonomske suverenosti in transfernih fiskalnih kapacitet, tudi ECB ni zadnja posojilodajalka ter reševalka bank in držav. Od tod temeljna politična odločitev, da državne pomoči bankam niso mogoče, dokler svojih izgub ne pokrijejo njihovi notranji deležniki, lastniki, kreditorji, celo varčevalci. Seveda, to so storili za tem, ko so z državnimi pomočmi sanirali večino bank v centru, nova pravila so veljala za periferijo EU. Odločitev je jasna, odgovornost zasebnega sektorja je pred javnim. Zdi se pravično in upravičeno. Toda kaj, če zasebnih vlagateljev ni in če so deležniki večinoma običajni državljani in ne bogati kapitalisti?

Pred dolžniško krizo je bila splošna rešitev, da velike in pomembne banke rešujejo države s pomočjo nacionalizacije, dokapitalizacije, jamstev, restrukturiranja in odpisov dolgov, tudi finančnega skrbništva centralnih bank in podobno. Danes to razumemo kot moralni hazard javne pomoči zasebnim interesom. Banke ne morejo privatizirati dobičkov in socializirati izgub, razčistiti morajo svojo lastninsko, upravljavsko in vodstveno odgovornost. Toda za zdaj bankirji in politiki zaradi tega niso v zaporih. EU je konec novembra dopolnila direktivo (BRRD) glede hierarhije finančnih instrumentov, uporabe tveganj in vzajemne odgovornosti. Princip notranje odgovornosti (»bail-in«) je navidezno pravičnejši, dejansko pa je težko izvedljiv, prave krivce pa rad prikriva.

V sodobnih monetarnih sistemih odgovornost tiči zgoraj. V EU sta to sistem evra in enotni trg, vodstvo EU in ECB, ključ vseh je danes Nemčija. Ta je sprva presežke svoje plačilne bilance (skoraj desetina BDP-ja) reciklirala prek bank na periferiji EU, kriza je tok obrnila, toda ne v dodatno povpraševanje in transfer kapitala centra. EU ima reševalne mehanizme, ECB pa nadzor bank, toda nima zmogljivosti za finančne sanacije od zgoraj navzdol, plačilno bilančna neravnotežja so zunaj pravil EU. Po treh letih stanje ni manj tvegano, tako glede slabih kreditov, nevzdržnosti javnih dolgov in problematičnih bank. Bančna kriza v Italiji in usoda BMPS to najbolje dokazujeta.

Slavna BMPS je najstarejša banka na svetu (1472), tretja v Italiji, z bogato tradicijo, nadpovprečnim vodenjem in upravljanjem, toda s slabimi naložbami je pred bankrotom, njena sanacija ogroža Italijo in EU. ECB ne želi pomagati, EU ne zmore, vlada ne more, zasebnih investitorjev za novo petmilijardno dokapitalizacijo ni, obvezno »striženje« vlagateljev zaradi pomoči države (2,1 milijarde) ni vzdržno. Model »bail in« leto dni po svojem uradnem začetku ne more delovati. Ekonomsko bi stečaj banke sprožil verižno reakcijo kot Lehman Brothers, politično bi destabilizirali tretjo državo EU. Izsilil bi izstop iz evroobmočja, morda celo Itexit iz EU. Renzijev referendumski poraz je začetek tega konca.

Italija in BMPS sta torej dokaz, da evropska zgodba bančne unije ne more delovati, če ni vmesnih členov. Izbrisi vlagateljev zaradi državnih pomoči so realnost, depreciacija »italijanskega evra« nasproti nemškemu utopija. Danes je Italija v padajoči spirali deficitov, deflacije in nizke rasti, negativni tok (Target 2) zajema petino BDP-ja, 37 odstotkov mladih nima dela … Sanacija bank ima svojo ceno, politična kriza očitno ne. Toda prav politična destabilizacija odvrača zasebne vlagatelje v BMPS, povzroča beg kapitala iz Italije. Edina možnost sta intervencija države in meddržavni mehanizem pomoči. In tega Draghi in Merklova, kljub nakanam, za zdaj ne dopuščata. Začarani krog, le da namesto o bankrotu Grčije, Cipra ali Slovenije tri leta kasneje govorimo o Italiji, jutri morda Franciji, Belgiji ...

Italija je preveč pomembna, da bi padla, in hkrati prevelika, da bi ji EU in ECB lahko pomagali. Tudi Italija potrebuje odpis dolgov in ne izbrisa dolžnikov, odločno (med)državno in ne opotekajoče se zasebno reševanje. Reformiranje ekonomije in očiščenje politike. To je nova cena političnoekonomskega preživetja EU. Vse poti spet vodijo v Rim.