To ni igrišče za infantilne politike

dr. Bogomir Kovač

23. 12. 2016  |  Mladina 51  |  Ekonomija

Pahorjeva zunanjepolitična turneja v Jordaniji, Egiptu, Iranu, ki se je končala v Turčiji, je bila nenavadna. Krepila naj bi »razumevanje in prijateljstvo«, že zaradi pojavnosti je imela geostrateško vlogo, toda ostala je brez prave političnoekonomske poante. To je regija, kjer ne morete sejati geopolitičnih puhlic in hoditi naokrog brez konkretnih projektov. Področje je strateško preveč občutljivo in zahtevno, da bi ga lahko obvladovali z našo zunanjepolitično površnostjo in Pahorjevim nastopaštvom. Pa vendar je naše spogledovanje z Ukrajino in Rusijo, Turčijo in Iranom vsaj pogumno, če že ne more biti dosledno. Postajamo vidni, toda hkrati tudi neprevidni.

Ponedeljek, 19. 12. 2016, je bil spet črni dan za Evropo. V Ankari so ubili ruskega veleposlanika, v Zürichu so v islamskem centru umrli trije, na božični tržnici v Berlinu je bilo ubitih 12 obiskovalcev … V zadnjih trinajstih mesecih so se teroristični napadi in odgovori nanje zalezli v vse pore našega življenja. Povsod represivne varnostne mere, ograje, taborišča, politiki širijo strah pred tujci. EU skuša krizo evropske ekonomske identitete spremeniti v politični boj proti drugim, drugačnim. Seveda se tu kopičijo ideološke nedoslednosti, politične nelogičnosti, ekonomske protislovnosti.

EU in njene članice, tudi Nato, pa ZDA in Rusija, vsak dan sodelujejo v uničujočih vojnah na obrobju Evrope. Terorizem in žrtve so v Siriji, Iraku, Afganistanu vsakdanja stvar, boleča ekscesnost naših ulic je tam že desetletja nova normala. Terorizem je vedno posledica nerešenih vprašanj, nekdaj glede Palestine, danes Sirije. Evropa je prvenstveno žrtev lastnih klavrnih političnih in vojaških kupčij. Dejansko tičimo v nedrjih tretje svetovne vojne. Morda smo že mrtvi, pa tega niti nismo opazili.

Seveda gre za prvovrstno geostrateško politično igro, kjer so v središču energetska in kapitalska vozlišča. Sirija je danes torišče bitk starih velesil, ZDA in Rusije, zato je Turčija v njenem zaledju pomembna tudi za Kitajsko, Iran, hkrati pa so zahodne politične in vojaške reakcije tako nervozne in zmedene. Balkan igra vlogo turškega mostu do Evrope, kar je primarno tudi naša skrb. Ne gre samo za begunce in migrante, temveč za biznis, nafto in plin, kapital in orožje. Zgodovinski spomin tu ni odveč. Spomnimo se polarizacije Evrope konec 19. stoletja, francosko-ruske alianse, trka britanskih in nemških interesov, turških in balkanskih vojn, kaotičnega obdobja pred usodnim letom 1914, ko so nas vodili politični mesečniki, kot pravi zgodovinar C. Clark (The Sleepwalkers, 2012). Naš se je pravkar vrnil.

Pahorjevo panevropsko demokratično paradiranje v imenu večno praznega dialoga med EU in Turčijo je bilo videti obskurno, hkrati pa je zgrešilo edino možno torišče razumevanja, povezovanja in posredovanja. In to so politično-ekonomski interesi zahodnega Balkana. Balkan je stoletja logičen geostrateški azijski most do Evrope, tu se bodo stekale prihodnje energetske in kapitalske silnice Rusije in Kitajske, koncentrirali politični interesi lokalne velesile Turčije. Trk osmanskega in habsburškega imperija je stoletja zaznamoval ta prostor. Nikomur ga ni uspelo povezati, ne starim imperijem in lokalnim aristokracijam, ne povojnim komunistom in tudi ne EU. Širitveni proces EU se je ustavil prav tu, politično-ekonomske razmere so petindvajset let po razpadu socialistične Jugoslavije klavrne. Bruselj, Berlin in Pariz niso doumeli, da je Balkan prastara Ahilova peta Evrope. Očitno bo politično prej razpadla EU, kot pa se bo umiril Balkan.

Turčija in EU sta v nenehnem razmerju politične zaroke, ki nikoli ne bo poroka. Turški predsednik vlade Menders je že leta 1959 zaprosil za članstvo v tedanji EEC, združbi šestih držav. Štiri leta kasneje sta EU in Turčija sprejeli sporazum o carinskih in trgovinskih ugodnostih, od leta 1987 pa je na mizi njena prošnja za polno članstvo, od 2005 konkretno zaključuje priključitvena poglavja. EU je v svoji širitveni vnemi vmes sprejela Španijo, Portugalsko in Grčijo, države s povojnimi nedemokratičnimi režimi, problematični Ciper z dvojnim grško-turškim statusom, večino postsocialističnega Balkana. Turčija je ostajala v preddverju, brez pravih evropskih zaveznikov. Francija je bila vedno rezervirana, Nemčija od Kohla dalje vztraja pri strateškem partnerstvu, Avstrija je vseskozi odkrito proti. Vmes se je z Ecevitom celo sama odrekla prednostim EU, potem je Turčija vendarle spremenila ustavo in zakone bistveno prilagodila EU-usmeritvam. Toda v desetih letih je zaprla zgolj eno poglavje pristopnih pogajanj. Danes sta Turčija in EU ekonomsko tesno povezani, hkrati pa politično vedno bolj vsaksebi, kot dokazuje novembrsko poročilo EU. Erdogan je zadnja leta celotno usmeritev Atatürka obrnil na glavo, islamizacija turške republike je za EU postalo nepremagljivo leseno železo.

EU deluje brezglavo in brez načel. V teh letih ni podprla turške civilne družbe in naprednih demokratičnih sil, ni razumela, da Turčija postaja osrednja lokalna velesila, da zapolnjuje strateško vrzel velikih sil. Turčijo obsoja, Savdijcev ne, podpira Kurde, hkrati nasprotuje regionalni cepitvi svojih članic, upravičeno obsoja avtokratski vzpon Erdogana, toda molči ob Madžarski in Poljski. Nazadnje se je EU zapletla v sramotno politično trgovino z begunci in liberalizacijo vizumov, kjer je Ukrajina dobila nekaj, česar Turčija ne more.

Turčija je danes ogledalo EU. Nesporazumi s Turčijo so polni političnega oportunizma. Pomeni točko, kjer je evropski model socialnotržne družbe in liberalne ureditve povsem odpovedal. Zato to ni igrišče za infantilne politike, čas diplomatskih diskretnosti je minil. Ostajata samo še sprenevedanje in nevednost. Dokler bo tako, naj Pahor in Cerar ostajata znotraj lastnih ograj. Žal nas ne branijo pred Turki, še manj pred domačimi janičarji.