Brezjajčna dvojčka

Vlado Miheljak

23. 12. 2016  |  Mladina 51  |  Dva leva

»V soboto je po številnih medijih, kot so Independent, New York Times in Washington Post, zakrožila informacija, da so sodelavci 17 ameriških obveščevalnih agencij našli povezave med Kremljem in WikiLeaksom; ruske hekerje, ki naj bi vdrli v strežnik demokratske stranke, naj bi finančno podprl Kremelj, čeprav neposrednih dokazov za to ni.«
— Božiček je menda doma v Sibiriji (MMC TVS, 11. 12. 2016)

»V ZDA je sedaj prišlo do absurdnega položaja, ko novoizvoljeni predsednik Donald Trump zagovarja Rusijo in Putina ter kritizira lastne obveščevalne službe. Ruski posli grozijo, da bodo pokvarili navidezno idilo med Trumpom in predsednikom Barackom Obamo po volitvah. Obama je ukazal preiskavo obtožb in želi dobiti rezultate, še preden se 20. januarja poslovi s položaja.«
— V ZDA se ne morejo zediniti, ali je izvolitev Donalda Trumpa božje ali rusko delo (STA, 16. 12. 2016)

»Ruski predsednik Vladimir Putin in Rex Tillerson, ki ga je Donald Trump izbral za bodočega ameriškega državnega sekretarja, imata dobre odnose, so danes poudarili v Kremlju. ‘Je zelo močan igralec,’ je novinarjem o šefu naftnega giganta ExxonMobila dejal Putinov glavni svetovalec za zunanjo politiko Jurij Ušakov.«
— Rusija razkriva dobre odnose z novo ameriško administracijo (STA, 13. 12. 2016)

V teh dneh mi radijski program, ki ga navadno poslušam med vožnjo z avtomobilom, polnijo različni pogovori o bogu, božjem sinu, odrešeniku, veri, obstoju. Neka gospa je ondan v kontaktni oddaji vzneseno vzkliknila: »Bog obstaja! Zagotovo. Zato je treba verovati.« No, tega ne razumem čisto. In tudi ne vem, kaj bi k temu porekel stari Pascal. A vedno se mi porajajo heretične misli, da če bog obstaja, ni treba verovati in ni treba verjeti. Obstoj boga odpravlja potrebo po veri. Vera je za dvomljivce. Kajti vera predpostavlja verjetnost oziroma možnost, da boga ni. Je zgolj nekakšna zavarovalna polica za primer, če vendarle je.

Za nas bogaboječe dvomljivce so najboljše zdravilo evidentni dokazi o obstoju boga božja dela. V tem adventnem času se je nakazalo eno tako. Namreč, ne samo nepreverjene medijske race, celo ameriške obveščevalne in varnostne službe in ne samo demokrati, ampak tudi republikanci se resno ukvarjajo z vprašanjem, ali je predsedniška izbira v najbolj demokratični državi na svetu božje ali rusko delo. Si predstavljate lepše božično darilo? Si predstavljate prepričljivejši dokaz o obstoju boga?

Sicer je malo verjetno, da je res, a očitno namigovanje ni zgolj posttravmatska reakcija globoko zafrustriranih demokratov. Rusi inteligentno, nekako »na žetone«, zanikajo vpletenost. Tako da povprečni Američan nikoli ne bo vedel, ali je njegov 36. predsednik ruski podtaknjenec. Ruski agent gotovo ni, ker je prebutast. Prej Putinova marioneta. A scenarij je vsekakor sanjski. Potem ko od druge svetovne vojne Ameri krojijo svetovno politiko, odstavljajo in nastavljajo režime, samodržce, nastavljajo svoje marionete, organizirajo oranžne in druge revolucije, dobijo sami najbolj butastega, nevednega in prostaškega voditelja na celotni obli. In to zato, ker jim ga je nekdo nastavil. Pa ne kdorkoli, ampak Rusi! Zgodba je kot iz scenarija hollywoodske B-Picture produkcije: president je ruska lutka! Res noro. Vplivni republikanec iz Arizone John McCain si prizadeva za posebni senatni preiskovalni odbor in pravi, da ni »nobenega dvoma, da so se vpletali in izvajali elektronske napade. Vprašanje je, kakšna je škoda in ali je to kaj vplivalo na volilni izid«.

Ne vem, ne morem se odločiti, kaj je huje, ali morebitno dejstvo, da so Trumpa nastavili Rusi ali da ga je nastavil bog. Prvo evidentno dokazuje, da bog obstaja, drugi sebe ne bo zanikal. A v obeh primerih dobimo štirijajčna dvojčka, ki bosta ali zaradi obnovljene hladne vojne ali zaradi podmizne trgovine na novo delila svet. V takšni konstelaciji pa izgubljajo manjši. Največ najmanjši. Taki, kot je Slovenija.

Slovenija se, z zdajšnjo garnituro oblasti, z izzivi nove arhitekture sveta ni zmožna tvorno spoprijeti. Resda smo se na zadnjih volitvah izognili proameriški desničarski vladi in koaliciji, a smo dobili vladajočo koalicijo, ki je v odvisnem razmerju od te Amerike. To je približno tako, kot je bilo v Združenem kraljestvu, kjer so po 18 letih dominacije proameriške torijske večine (Thatcher, Major) dobili laburista Blaira, ki je za geostrateške potrebe Američanov tudi lagal, goljufal, manipuliral, se sprenevedal.

O. K. Nimamo Janše, a cena je visoka. Ne morem reči, da previsoka, ker smo si Pahorja in Cerarja sami izvolili. Rusi nam ju niso podtaknili. Verjetno tudi Američani ne. Vendar je to slaba tolažba. Tandem Pahor in Cerar deluje kot karikatura nekakšnih dvojčkov. Enojajčnih, dvojajčnih? Slej ko prej brezjajčnih. Pravzaprav kot standardni par cirkuških klovnov. Eden razposajen, drugi žalosten. Eden kot neizmerni populist, drugi kot neizmerni moralist. A oba sta trenutno v fazi rekonstrukcije. Menda jima bleferske agencije odmerjajo obleke možatosti. Pahor se s seksističnimi vložki že umešča v novo podobo, Cerar se šele pripravlja.

In pravkar je Pahor urbi et orbi razglasil, da gre še enkrat v predsedniško tekmo. Saj ne, da tega ne bi pričakovali, a ko slišiš, te vseeno strese.

Norčavo je presodil, da bi Slovenija z njegovo vnovično izvolitvijo »pokazala, da postaja stabilnejša država«. Hkrati je v intervjuju za Radio Slovenija zažugal, da bo »z vso strastjo vodil tudi kampanjo za cilje, v katere verjame«.

Hja, če je Trump dokaz za obstoj boga, je Pahor dokaz, da bog Slovenije nima preveč rad.