Kaj si zares želimo?
Kaj se zgodi, ko začnemo verjeti, da najbolj potrebujemo tisto, kar nam ponujajo nadrejeni?
Za trenutek pozabite, da ste navadni državljan, in se poskušajte vživeti v vlogo poklicnega politika v slovenski vladi. Pred seboj imate štiri leta, v katerih morate voditi državo in skrbeti, da bodo volivci zadovoljni z vašim delom. H katerim temam bi usmerili energijo? Kaj morate početi, da vas bodo po koncu mandata množice ponovno podprle? Če razmišljate kot navadni državljan, vam je odgovor verjetno jasen: čim več ljudem morate zagotoviti dostojno delo, zdravstvo brez dolgih vrst in penzije, ob katerih je mogoče preživeti. Če za te osnovne stvari ni poskrbljeno, bodo preostale teme prazno govoričenje. V luči tega je težko razumeti, zakaj vlade vedno usmerjajo energijo v povsem druge stvari. Čeprav nas cele vojske njihovih javnomnenjskih strokovnjakov dan za dnem preučujejo kot šimpanze, da bi na podlagi naših navad zasnovali všečne politične kampanje, nam vedno znova ponujajo ukrepe, ki jih nismo nikoli zahtevali. Tako v novo leto nismo zakorakali z višjimi plačami ali novimi službami, ampak z novim vodnim topom, novimi policijskimi pooblastili, novimi ograjami na mejah in novim zakonom o tujcih.
Člani vlade trdijo, da smo si državljani sami zaželeli teh ukrepov, in sklepajo, da bomo njihovo skrb za našo varnost nagradili na naslednjih volitvah. Po medijski histeriji sodeč bi lahko res rekli, da so varnost in migranti (po navadi v kombinaciji) prvi in edini problem, s katerim si ljudje v Sloveniji belijo glave – toda kako smo v državi s pičlimi 300 prosilci za azil in 100.000 brezposelnimi ljudmi prišli do takšnega stanja? Smo res tako ogroženi, da smo pripravljeni vse druge skrbi dati na stran in naše glasove podariti prvemu, ki bo policajem za pas nataknil še malo orožja in tujcem zaloputnil vrata?
Morda pa so v vladi preveč prebirali zgodbe o uspehu Steva Jobsa – touchscreen guruja, ki je dobro razumel, da so želje ljudi nekaj, kar je treba šele proizvesti. Ljudje ne vedo, da hočejo iPhone, do trenutka, ko mu ga marketinški strokovnjaki ne predstavijo kot stvar, brez katere ni mogoče živeti. »Ste mislili, da želite več prostega časa? Ne, v resnici hočete orodje, s katerim lahko tudi v prostem času odgovarjate na sporočila!« Applove naprave so nastopile kot rešitve na probleme, ki jih sicer pred tem nismo imeli. Podobno nam je vlada predstavila svoje varnostne ukrepe – kot nekaj, kar nismo vedeli, da si želimo, zdaj pa ne moremo brez njih. »Ne, niste si želeli dostojnih služb, ampak varnost pred tujci!« Stvar se ni začela z begunsko krizo, že pred tem so volivce dan za dnem zasipavali z govori o rdečih številkah in nam grozili z ekonomsko katastrofo. Tako so z vzdušjem nenehnega strahu ustvarili povpraševanje po varnosti in nam ponudili bleščečo rešitev: z varčevanjem obsedeno policijsko državo.
Vse to pa ima seveda posledice v resničnem življenju. Kaj se zgodi, ko začnemo verjeti, da najbolj potrebujemo tisto, kar nam ponujajo nadrejeni? Da naš problem sploh ni izkoriščevalski sistem, ampak potratni državljani in tujci? Tako varnost kot varčevanje sta izmuzljiva pojma, saj nikoli ne moreš reči, kdaj ju imamo dovolj. Namesto stabilnosti dobivamo vedno nove probleme, pred katerimi nas bodo branili, to pa seveda pelje v vedno več represije. Ukrepi namreč niso namenjeni temu, da bi kaj rešili, ampak so le oblika ohranjanja oblasti. V zraku ostaja neizrečeno vprašanje: kaj bomo storili, ko se življenja ljudi ne bodo izboljšala, ko Evropa zaradi varnostnih ukrepov ne bo bolj varna in stabilna? Bodo politiki priznali svojo napako ali se bodo lotili še trših prijemov? Bodo priznali svojo nemoč ali bodo iskali nove in nove nevarne tujce, nove in nove odvečne ljudi?
V tem scenariju se iz soustvarjalcev družbe, ki imamo sami po sebi vrednost, vsi spreminjamo v potencialno nevarnost – v problem, ki ga je treba rešiti. Če je država namreč vedno v krizi, če smo vedno na robu potopa ali migrantskega vpada, nimamo nikoli pravice zahtevati kaj več. Naše plače in socialne pravice postanejo miloščina, za katero bi morali biti hvaležni – nikoli ne bo boljšega življenja, vse, kar lahko počnemo, je, da zdajšnje imetje branimo pred grabežljivimi prišleki. Zato namesto pred parlamentom zdaj protestiramo pred azilnimi domovi in označujemo hiše, v katerih prebivajo domnevni goljufi. Ljudje, ki nikoli ne bodo imeli svoje nepremičnine, vestno kimajo debilnim metaforam Vinka Gorenjaka, da »vsi zaklepamo svoje hiše!«, ne da bi pomislili, koliko vrat so jim zaprle varčevalne reforme njegove stranke. Če ste torej že vi strošek, ki mora biti hvaležen za vsako drobtinico, kako, za vraga, naj bi ljudje sprejeli zahteve tujcev po boljšem življenju? Edina stvar, ki Evropejca bolj prizadene kot finančna stiska, je misel na to, da neki Iračan dobiva državno pomoč. Vse to je lepo povzela ministrica Vesna Györkös Žnidar v govoru o človekovih pravicah, ki bo morda našel pot v zgodovinske učbenike, ko bodo obravnavali vzpon fašizma: »Treba se je zavedati, da mednarodna pravila niso prilagojena današnjim časom.«
Zakaj se je torej treba postaviti po robu takšnim zakonom in podpirati pravice beguncev? Zakaj moramo izbrisati razlikovanje med državljani in tujci? Ne zaradi usmiljenja do revežev iz tretjega sveta, ne zaradi ljubezni do eksotičnih kultur, ne zaradi mednarodnih konvencij, pač pa zato, ker z ukinjanjem človekovih pravic izgubljamo vsi. Logika »še za naše nimamo …« namreč ne vodi k temu, da bi »naši« imeli več, ampak nasprotno – uporablja se za to, da obubožanje ljudi sprejmemo kot normalno dejstvo. Mar se ni revščina na zahodu v zadnjih letih povečala ravno z idejo, da Zemlja lahko zagotovi dostojno življenje le delčku človeštva, ki mora svoje bogastvo braniti pred lenuhi in vsiljivci? Mar evropske države ne odganjajo tudi lastnih državljanov, jih silijo v revščino in prekarnost? Vsakič, ko politiki primerjajo državo s hišo, ki ima samo toliko prostora in ne more sprejeti več ljudi, hišo še malo pomanjšajo. Tej logiki se je treba upreti in vladam glasno povedati: nobenega pomanjkanja ni, je samo izkoriščanje. Živimo v največjem izobilju, kar ga je kdaj poznalo človeštvo – dovolj je za vse in nikomur ni treba trpeti. Niti za sekundo ne nasedajmo vladnim skrbem za »naše« ljudi … politika, ki ne gradi boljšega sveta za vse, ga ne gradi za nikogar.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.