Asfaltna oblast

Bernard Nežmah

27. 1. 2017  |  Mladina 4  |  Pamflet

Tokrat prihaja dobra vest iz parlamenta: predlagani zakon o odpoklicu županov, ki ga je lansirala SMC, ni dobil dovolj podpore. Dežela je tako rešena absurdov, ko bi že nekaj deset nejevoljnih občanov lahko sprožilo odpoklicni postopek. Seveda pa ostajajo resen problem arogantni župani, ki v svojih občinah izničujejo politiko. Politiko kot pravico meščanov, da soodločajo o vitalnih stvareh svojega kraja. Ljubljana na primer je letošnjo zimo primer enega najbolj zanikrnih mest, ki je po dolgem in po čez prekrito z ledenim plaščem in kupi snega. Nekoč, ko še ni bilo strojne tehnologije, so kopice snega preprosto skidali z lopatami, led pa prebili s krampi. Ljubljanski župan, ki je kot običajno jezen na kritike, jim je tokrat zabrusil, da se nič ne da, dokler ne posije sonce. Tako kot s trdimi delci, ki že cel teden uničujoče polnijo mestni zrak, županstvo pa prebivalstva glasno ne obvešča o preteči nevarnosti. Počakati bo pač treba ne veter! Z vitalnimi problemi se mestni glavar Zoran Janković ne ukvarja, pač pa lahko prebiramo o novih asfaltnih rekordih. Vsega nekaj sto metrov dolgo Šubičevo ulico bodo na novo asfaltirali za 2 milijona evrov! Še več, v dveh predvolilnih letih bo občina namenila dvakrat več denarja za predelavo mestnih cest, kot je to počela doslej. V številki to znese 18 milijonov! Polaganje asfalta je postala prepoznavna lastnost zelenega mesta.

No, v mestu se je organizirala skupina meščanov, ki za božjo voljo terja od župana, naj vendarle že prične z gradnjo pokritega plavalnega bazena. Ta jim odgovarja, da za to ni denarja. Skratka, namesto odpoklica županov bi veljalo organizirati referendum, na katerem bi spregovorilo tudi ljudstvo, ki bi podprlo asfaltno ali pa bezensko prihodnost.

Asfaltni župan bo kajpak pričakal nove volitve s hvalnicami, koliko ulic je dobilo nove podobe, kar je seveda nonsens. Ko je Janševa vlada pred leti dogradila predor skozi šentviški hrib, je to ni rešilo pred porazom na volitvah. Nihče pri zdravi pameti pač v tem ni videl nič drugega kot običajni projekt, plačan iz državnega proračuna. Le v Ljubljani velja fascinacija, ki za vsako postavljeno stavbo in novim cestnim tlakom vidi genialno remek delo župana Jankovića. Kako je to mogoče? Preprosto, mediji gradbene inovacije na veliko slavijo, tega, kar župan ne stori, pa ne omenjajo, kaj šele, da bi to od njega permanentno terjali.

Kot pravi heroj pa nastopa kmetijski minister Dejan Židan. Do zadnje krvi se bo tolkel za ekskluzivnost slovenskega terana in tako je že napovedal tožbo proti evropski komisiji. Mož je res prototip neuklonljivega borca za produkte slovenske zemlje. A žal le v Bruslju.

Ko je Miro Cerar ml. z ekipo sklenil, da potegne hitro cesto na Koroško po bistveno držaji inačici, ki bo za vekomaj uničila 100 hektarov plodne zemlje, je le potarnal, da je bil on proti. Nič ni grozil, da bo vložil vsa pravna sredstva zoper početje premiera. In imel bi vse razloge, saj je Slovenija po površini obdelovalne zemlje na prebivalca na evropskem dnu.

Ko je isti predsednik vlade dal izglasovati zakon o prisilni razlastitvi kmetov za potrebe multinacionalke, je ministrski heroj Židan spet potarnal, da je on proti in potem presahnil v molk. Znova nič od njegove prislovične bojevitosti, ko bi napovedal, da se bo zoper izbris novih 100 hektarjev boril z vsemi sredstvi.

Pred dnevi je preminul odvetnik Drago Demšar, ki je soustvarjal svobodo govora na Slovenskem v osemdesetih letih. To je bil čas, ko je partijska oblast prevzela modernejšo formo. Legendarni Jože Pučnik je v šestdesetih napisal kritični članek o zgrešeni kmetijski politiki v državi, potem pa so ponj prišli policisti, ga zaprli in sodniki so ga na hitro poslali za nekaj let v arest, revijo, v kateri je objavljal, Perspektive, pa so ukinili. O sodnem procesu tedanji mediji sploh niso poročali. Vladavina trde roke je tekla brez težav. Četrt stoletja kasneje, leta 1988 je Mladina objavila uvodnik »Mamula go home!«, v katerem je izpostavila perfidno politiko armadnega vrha, ki je sestradani Etiopiji prodajala sodobno orožje. V obdobju reformirane partije, ki jo je vodil že Milan Kučan, se avtor imenitne puščice o admiralu Mamuli ni upal podpisati pod tekst. Podpisano je bilo namreč kar uredništvo. In hitro je prišel odgovor tožilstva, ki je zahtevalo kazenski pregon avtorja. Sodni procesi so se takrat odvili na mah – v hipu je bila stvar ad acta. Toda Mladinin odvetnik Demšar se je obnašal, kot da je Slovenija pravna država in tako od sodišča terjal, da naj ugotovi, kdo je avtor teksta, ki ga tožilstvo kazensko preganja. Šinila mu je ideja, da bo časopis branil tako, da bodo na sodišče prišli vsi člani redakcije. In res, namesto hitrega procesa, je stvar tekla mesece, pred sodnika je vsakič prišel po eden izmed urednikov in izjavil, da je on avtor. In tako je nastal absurdni politični proces, o katerem se je na široko pisalo in diskutiralo. Nekoč skriti sodni pregon je naenkrat postal javna zadeva. Ko se je vmes dogodil še veliko hujši proces proti četverici JBTZ, je nato po vseljudski podpori časopisni svobodi, pravosodje primer opustilo. Pravo, ki je bilo dotlej ekskluzivno sredstvo za prepovedovanje svobode govora, je postalo orožje, ki je ubranilo pravico do svobode izražanja.

Primer, ki ne sodi le v zgodovino, nakazuje namreč odsotnost uporabe prava zoper samovoljo aktualnih oblastnikov. Danes so v položaju Mladine, Tribune in Katedre kmetje z Braslovč in Hoč, ki jim kani vlada odvzeti zemljo kot sredstvo njihovega bivanja in preživetja. Toda, ali smo slišali za demšarjansko figuro pravnika, ki je sklenil, da bo praktično pro bono branil pravice malih kmetov?