Razumeti minimalno plačo
Odločnejši dvig minimalne plače je korak v pravo smer. Tudi za tiste veljake brez orientacije.
Dvig minimalne plače je v Sloveniji ponovno razburil in razcepil strokovno, politično in deležniško javnost. V ospredju so pogosto zgrešeni teoretski pogledi, notranja vladna nasprotja med SMC in SD, sindikati in delodajalci kot socialnimi partnerji. Toda ne gre zgolj za nasprotna mnenja in interese. Tudi ta vladni ukrep stoji kot čer sredi morja, brez prave ekonomske vsebine in političnega kompasa. Minimalna plača je del socialne politike, da bi postala tudi razvojna, ji moramo dati novo političnoekonomsko vsebino. Neenakost postaja politično nevarna. To in ne begunsko vprašanje ogroža socialni in politični mir EU, tudi Slovenije.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Dvig minimalne plače je v Sloveniji ponovno razburil in razcepil strokovno, politično in deležniško javnost. V ospredju so pogosto zgrešeni teoretski pogledi, notranja vladna nasprotja med SMC in SD, sindikati in delodajalci kot socialnimi partnerji. Toda ne gre zgolj za nasprotna mnenja in interese. Tudi ta vladni ukrep stoji kot čer sredi morja, brez prave ekonomske vsebine in političnega kompasa. Minimalna plača je del socialne politike, da bi postala tudi razvojna, ji moramo dati novo političnoekonomsko vsebino. Neenakost postaja politično nevarna. To in ne begunsko vprašanje ogroža socialni in politični mir EU, tudi Slovenije.
Minimalna plača je najnižja plača, ki jo morajo v okviru zakonskih določb upoštevati delodajalci, in je namenjena socialni zaščiti najrevnejših in ranljivih skupin zaposlenih. Ima častitljivo zgodovino. Prvič so jo uvedli v Novi Zelandiji davnega leta 1894, ameriško vrhovno sodišče jo je leta 1923 razglasilo za protiustavno. Sprva je bila namenjena podpori žensk in otrok, kasneje najrevnejšim delavcem, pravi nacionalni in ekonomski pomen ji je leta 1938 dodelil Rooseveltov New Deal (FLSA). Nacionalna minimalna plača (0,25 USD na uro, 11 USD na teden) je izboljšala delavski standard, povečala potrošnjo in izboljšala zaupanje v podjetjih. Sprva je veljala kot protikrizni ukrep, kasneje je postala eden od stebrov povojne socialne države, v ZDA in Evropi. Povečevala se je glede na inflacijo, rast produktivnosti in BDP-ja. Toda v osemdesetih se je vse spremenilo. Neoliberalni ideološki in politični obrat je za tri desetletja zavrl rast plač srednjega razreda, neenakost dohodkov se je izjemno povečevala. Politika minimalne plače postaja tako zadnji okop znižanja plačnih neenakosti in boja proti revščini.
Alfred Marshall, oče moderne ekonomike, je pred 125 leti jasno zapisal, da redistribucija plač na račun dobičkov koristi gospodarstvu. Minimalna plača je bila del Keynesove postavke o navzdol lepljivih plačah. Čikaška šola je s Stiglerjem v petdesetih letih postavila temeljni neoklasični aksiom, da na prostem trgu dela višje plače znižujejo zaposlenost. Ekonomika trga dela je postala eno najbolj raziskanih in hkrati tudi najbolj zmanipuliranih področij ekonomskih raziskav in političnih interpretacij.
Del argumentacij je šel v smeri, da višje plače motivirajo zaposlene, spodbujajo inventivnost, znižujejo stroške odpuščanja in novega zaposlovanja, tudi absentizma in nadzora, zvišujejo se kakovost, disciplina in zadovoljstvo zaposlenih. Višje plače, tudi minimalne, so torej koristne. Na mikroravni spodbujajo produktivnost, na makro- potrošnjo in varčevanje. Nasprotni dokazi, velja še posebej za rast minimalnih plač, gredo v nasprotni smeri. Višje plače povečujejo stroške in znižujejo dobičkonosnost, na makroravni zvišujejo inflacijo, zožujejo mednarodno konkurenčnost. Zato višje plače vodijo v izgubo delovnih mest, zlasti škodujejo delavcem z najnižjimi plačami, višje minimalne plače pa ne preprečujejo pasti revščine. Namesto minimalne plače bi bilo bolje uporabljati socialne transferje ali davčne olajšave. Predvsem pa je tu Friedmanov nasvet, da je dovolj visok dobiček najboljša pot do večjih plač, višje zaposlenosti in manjše revščine.
Velika recesija po letu 2008 je razblinila večino teh ekonomskih iluzij. Tri od štirih držav OECD uporablja mehanizem minimalnih plač, 22 od 28 članic EU. Polovico članic ima minimalno plačo nad 1000 eur, razpon niha med 276 evrov v Romuniji do skoraj 2000 evrov v Luksemburgu, povprečna meri 810 evrov. Minimalne plače so postale del proticiklične agende, od tod zahteve po zvišanju v ZDA in Nemčiji, pa tudi drugod, za nekaj deset odstotkov kljub dolgotrajni recesiji. Razlog je preprost. Leta 2012 so vse mednarodne institucije, OECD in ILO, pa tudi MDS in SB v okviru G 20 ocenile, da višje minimalne plače koristijo oživljanju gospodarstva in želeni vključujoči rasti 4.0 kapitalizma. V ozadju je tudi teoretski obrat. Večina novih študij potrjuje pozitivne makro- in mikroučinke višjih minimalnih in povprečnih plač. Predvsem pa so ovrgle dogmo, da višje plače vodijo v večjo brezposelnost.
V Sloveniji je napovedani dvig minimalne plače, skladno z zakonom, dvignil prah tradicionalnih nasprotnikov. Delodajalci so uskladitev naravnali na inflacijo (0,5 odstotka), sindikati so zahtevali več (5), vlada je pristala nekje vmes (1,8), kar pomeni, da bo okoli 30.000 prejemnikov na meji prejelo 10 evrov višje neto plače. Delodajalci z ministrom Počivalškom na čelu so hrumeli z dokazovanjem, da bo dvig plač upočasnil zaposlovanje, povečal delo na črno in prekarizacijo. Zanimiva širitev argumentov, toda brez strokovnih temeljev, še posebej pri nas. Sindikalne zahteve so tokrat realnejše in bližje pravim razmerjem, letnemu zvišanju med 4 in 5 odstotki. Tudi v ZDA zvišanje minimalne plače za več deset odstotkov (od 7,25 USD na 9,50 ali celo 12 USD na uro) naj ne bi vplivalo na brezposelnost. V Nemčiji je dvigu plač sledilo gladko znižanje brezposelnosti. Kdo ima torej prav?
V varnih ekonomskih razmerjih se morajo plače gibati glede na inflacijo in rast produktivnosti, višje plače povečujejo storilnost in obratno. Kaj je tu kokoš in kaj jajce, je stvar politike, ne ekonomske logike. Vlada bi morala v zakon zapisati nov plačni algoritem letnega usklajevanja, postopnost, predvidljivost in jasnost so ključ do prave rešitve. Seveda bi bilo tehnično bolje, če bi minimalno plačo vezali na urne postavke, politiko plač pa uskladili s socialnimi transferji in davki, tudi s politiko boja proti revščini in neenakosti.
Minimalne plače so majhen, toda pomemben mejnik socialne države. EU potrebuje nov socialni New Deal, če želi preživeti. Podobno velja tudi za Slovenijo. Odločnejši dvig minimalne plače je korak v pravo smer. Tudi za tiste veljake brez orientacije.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.