Na meji legalnega

dr. Bogomir Kovač

3. 2. 2017  |  Mladina 5  |  Ekonomija

Deseta obletnica sprejema evra v Republiki Sloveniji je pomemben jubilej, ki pa ga spremljajo protislovne razmere. Članstvo v EU je tedaj pomenilo zavezo prevzema evra, danes je oboje vse manj želena alternativa. Bili smo prva postsocialistična država, ki je evro sprejela hkrati kot knjižni denar in gotovino. Slovenija je leta 2007 veljala za čudežni eksperiment, evro je leto kasneje začel svojo krizno pot. Evro po petnajstih letih ostaja Ahilova peta ekonomskega sistema EU. Monetarna unija brez politične suverenosti še vedno ostaja njen oksimoron. Draghi ga kljub svoji ekonomski elokvenci in politični pozi zgolj pooseblja. Njegov četrtkov obisk v Ljubljani pa dodatno razpira ključni zaplet glede neodvisnosti in suverenosti ECB in BS, tokrat ob sporni sanaciji bank leta 2013.

Danes velja za političnoekonomski aksiom, da je Slovenija kot majhno odprto gospodarstvo z vstopom v EU in prevzemom evra razvojno pridobila. Evro je prinesel stabilnost cen, več preglednosti in stroškovne primerljivosti, nižje obrestne mere in mednarodno konkurenčnost. Ni mogoče oceniti, ali bi bili s tolarjem in lastno monetarno politiko manj ranljivi v ekonomski krizi po letu 2007. V tem desetletju smo zamenjali tri guvernerje, pet vlad, politična kriza doma je bila primerljiva s tisto v EU, nesposobnost vodenja kriznega menedžmenta pa tudi. Drži samo dvoje. Prvič, da je evrska skupina slabše preživela krizo kot ostanek EU z lastnimi valutami in centralnimi bankami. In drugič, da je Slovenija leta 2013 ponovno postala del eksperimenta EU s sanacijo bank, odpisi (bail-in) in izrivanjem nacionalne suverenosti.

Evro je vseskozi veljal za politični projekt, ki naj bi ekonomsko združil EU. Po petnajstih letih je z njim EU bolj razcepljena kot kadarkoli. Evro političnoekonomsko predpostavlja federalno EU, s prepletom monetarne in bančne, ekonomske in fiskalne, politične in socialne unije. Preprosto, ekonomskih zahtev evra politično ni mogoče uresničiti. Več EU, o kateri govori poročilo petih predsednikov osrednjih institucij EU (2015), je danes utopija, znotraj katere je evro zgolj zmotno lepilo vedno novih političnih iluzij ekonomistov in politikov. Ne potrebujemo več sedanje EU, temveč njeno drugačno podobo, zasuk od neoliberalne agende k socialni, od prevladujoče politične desnice k evropski levici. To pa je ideološki zasuk, ki ga ECB in Draghi ekonomsko ne moreta prenesti, čeprav predstavljata edino politično operativno skupino za vodenje sprememb v EU.

Evro je seveda dobra in stabilna valuta, kot plačilno sredstvo ga uporablja 340 milijonov prebivalcev EU. Za dolarjem je drugi svetovni denar, ki obrača prek polovice globalne trgovine in pomeni četrtino svetovnih deviznih rezerv. Slabega ali dobrega denarja ne oblikujejo zgolj ekonomski parametri menjave, plačila in mere vrednosti, razlika postane očitna v kriznih razmerah. In tu je evroobmočje dokazalo svoje nerešljive pomanjkljivosti z vidika uravnavanja monetarnih, plačilnobilančnih in fiskalnih neravnotežij med članicami. EU ima danes robustnejšo institucionalno strukturo za absorpcijo šokov, večji nadzor nad bankami, toda malo pravih rešitev. Kritični so že deset let notranji tokovi kapitala, ključno je neravnotežje plačilnih bilanc, sistematična odsotnost transfernih mehanizmov in skupnih ekonomskih politik. Monetarna unija je mrtvo politično truplo, Draghi zgolj lajša in prikriva prihajajočo evtanazijo evra. Dilema je strašljiva. Žrtvovati bo treba evro ali EU, obojega v sedanji obliki za zdaj ne moremo imeti.

Problem je seveda v izhodišču politične narave. ECB deluje v okviru EU ločeno, kot neodvisna institucija na nadnacionalni ravni, s koncentrirano in centralizirano močjo odločanja. Toda hkrati gre za izrazito nedemokratično institucijo, brez pravega političnega nadzora, potrebne odgovornosti in transparentnih poti odločanj. Politična neodvisnost ECB je v primeru EU sicer logična posledica, da imamo monetarno unijo brez politične suverenosti federalne EU. Prenos suverenosti od članic v center odločanja je zato pomemben tudi za druge podsisteme EU. In tega se monetarni tehnokrati v ECB in drugod premalo zavedajo.

Meje neodvisnosti ECB in problem suverenosti so ključni. Toda politična protislovja monetarizma niso od včeraj. Monetaristi (Lucas, Kykland, Prescott) dokazujejo, da učinkovita monetarna politika ni zavezana zgolj neodvisnim bankam, zadostujejo dobra pravila, prilagodljivo učenje, racionalna pričakovanja in spoštovanje pravil igre. Politika so pravila, zato ne potrebujemo več politikov, dovolj je moč meritokracije in nekaj tehnokratskih veščin. To je evangelij, ki ga oznanja tudi Draghi. Zato je vloga ECB novo politično merilo EU, zato je sankrosanktnost monetarnih oblasti treba braniti za vsako ceno. Tudi v Ljubljani, če je treba.

Toda žal niti monetarna niti fiskalna pravila v tržnih sistemih ne delujejo samodejno, ne preprečujejo kriznih šokov in običajnih fluktuacij. Povečujejo pa tveganja in nestabilnost, tudi nevarnost razpada sistema. Centralni bankirji so zgolj karierni birokrati, ki pogosto akademski in moralni kredo podrejajo interesnim sferam finančnega sveta, daleč od politične odgovornosti in družbene empatije. Zato je toliko bolj pomembno, da monetarna sfera in denar ne ostajata zunaj nadzora in demokratičnih procedur, da poslovne in bančne skrivnosti padejo, če gre za javni denar in javne interese, za pravne in kazenske postopke.

Težava Banke Slovenije in sedanjega vodstva je, da je obramba legitimnosti centralne banke prišla do meje legalnega. Samonadzorni mehanizmi so tu odpovedali že pred leti, ko je Svet banke postal zgolj izvršni organ guvernerjev. Suverenost države bo torej treba v razmerju do EK in ECB ubraniti doma. Sicer bomo tudi tukaj teran prisiljeni zamenjati s cvičkom.