Pogostitev z Jasenovcem

Heni Erceg

3. 2. 2017  |  Mladina 5  |  Hrvaška

Ozračje spominja na tisto v kakem starem partizanskem filmu, v katerem se skupina ilegalcev, antifašistov, sestane v mračni, skriti kleti, da bi se dogovorila za diverzantske akcije, ki jih bo v kratkem izpeljala. Razlika v scenariju pri posnetku, o katerem govorimo, pa je, da sredi medlo osvetljenega prostora stoji dolga miza, na kateri so razvrščene različne dobrote, recimo pršut, sir in seveda bokali vina. Za mizo sedi kakih deset ljudi, vsi vneto mlaskajo, kamera pa vendarle večino časa snema glavnega igralca, prijetnega možaka z brado, ki sedi na čelu mize in je očitno glavni operativec skupine. Nenehno prigrizuje, zaužito zaliva z vinom, zraven kadi, med posameznimi grižljaji pa zbrane seznanja s pomembno zgodovinsko lekcijo, ki naj bi bila zanje napotek pri opravljanju partijskih nalog v prihodnosti.

Glavni igralec govori pazljivo, da se mu med dvema grižljajema ne bi zaletelo, tovarišem pripoveduje, da Jasenovac ni bil koncentracijsko taborišče, ampak proizvodni obrat, da so bili deportirani tja tako rekoč rešeni, saj so tam delali kot usnjarji … Nadaljuje, da so podatki o žrtvah pretirani, saj »je 25 tisoč res veliko, niso pa to bili samo Srbi«, da je »taborišče delovalo do leta 1947, zato je v njem mogoče najti tudi trupla domobrancev in ustašev«. In še: »Tito je vedel, da gre za potvorbo, zato ni nikoli prišel v to taborišče.« Sledi še malo žvečenja in nekaj požirkov, nato pa glavni lik spet povzame in še naprej poetizira Jasenovac in nekdanjo nacistično državo. Partijski tovariši ga pozorno poslušajo, ko reče: »Govorice o umorih preprosto ne držijo, včasih je minil tudi ves mesec, ne da bi koga ubili.« Itd. itd. Kot bi bilo vse njegovo govorjenje povzetek revizionistične knjige Bespuća povjesne zbiljnosti (Brezpotja zgodovinske stvarnosti), iz katere je bil avtor Franjo Tuđman zaradi vala protestov svetovnih judovskih organizacij prisiljen izpustiti sporne odlomke o trpljenju Judov na Hrvaškem.

Dokument, ki je bil posnet leta 1992, po priznanju Hrvaške, je zanimiv prav zaradi imena glavnega govornika na tem zastrašujočem proustaškem zboru. Ime mu je Stipe. Stipe Mesić! Na posnetku nastopa v vlogi desne roke diktatorja Franja Tuđmana, v funkciji prepričljivega zagovornika nekdanje hrvaške ustaške države, in to človek, ki je bil takrat star 56 let, pozneje pa je, drugače od številnih komunistov, ki so se spreobrnili in postali privrženci ustaštva, konvertiral v prvega domačega antifašista, bil priljubljen predsednik države celo dva mandata, poskrbel za nekaj sproščenosti v zastrupljeni državi, izboljšal medetnične odnose, toda …

Naj zaradi tega podvomimo o Mesićevi poznejši politični poti, razhodu s Tuđmanom, predvsem zaradi hrvaške udeležbe v vojni v Bosni, njegovih obiskih Jasenovca, nenehnem zagovarjanju antifašizma, ki naj bi bil temelj hrvaške državnosti? Kajti v času, ko je nastal ta posnetek, je bila puberteta že davno za njim in se je v celoti zavedal, kaj govori in pred kom širi to odvratno ustaško propagando.

Mesićevo opravičilo javnosti in hrvaškim antifašistom, katerih častni član je, bo le stežka zmanjšalo škodo, ki jo je posnetek napravil vsemu njegovemu političnemu delovanju, je pa ta film zelo učinkovito ponovno razkril pogubne temelje, na katerih je nastala Hrvaška. Dejstvo, da je bil posnetek, potem ko ga je objavila neka zlonamerna nacistična TV-postaja, deležen odkritega javnega navdušenja in je dosegel ogromno gledanost, dokazuje široko družbeno potrebo, da se dokončno uniči vsakršno dostojanstvo antifašizma na Hrvaškem. Zaman bi zdaj Mesićev moralni spodrsljaj relativizirali s trditvijo, čeprav verjetno točno, da je posnetek medijskim fašistom dostavil kdo iz državnega vrha, niti ni mogoče njegovega govora, kakršnih je bilo še nekaj, opravičevati zgolj z oportunizmom in uklanjanjem tedanji revizionistični liniji HDZ.

Ogromna škoda je nastala, ker prav tak ali celo hujši revizionizem vlada še danes, nov zagon pa je zdaj dobil prav s (samo)pogreznjenjem Stipeta Mesića, svojevrstnega simbola antifašizma, v blato. V kakih drugih, boljših časih bi posnetek Mesićeve ustaške propagande iz vojnega leta 1992 komaj kdo opazil, toda na Hrvaškem se čas meri za nazaj. Zato je mogoče, da hrvaški premier odpotuje v Izrael in se v Jad Vašemu cinično pokloni žrtvam holokavsta, gobezda nekaj o zlu, ki se ne sme ponoviti, doma, na Hrvaškem, pa že več mesecev ne dovoli, da bi se kdo dotaknil spomenika z ustaškimi znamenji prav v bližini koncentracijskega taborišča Jasenovac. Zaradi tega je tudi mogoče, da ravnatelj neke šole v Šibeniku, brezumni desničarski omejenec, prepove razstavo o Anni Frank z obrazložitvijo, da so na njej »ustaši prikazani kot klavci, partizani pa kot cvet naroda«, in da minister za izobraževanje, sicer doktor s plagiranim doktoratom, jedrnato pripomni, da se je v takšnih položajih (kakšnih?) treba »izogniti ideološkim sporom«. Zato je mogoče, da je bila Hrvaška tudi letos, in to že drugič, edina država na svetu, kjer se predstavniki Judov niso hoteli udeležiti žalne slovesnosti ob dnevu spomina na holokavst. Prav zaradi razmaha fašizma.

Kajti ves čas govorimo o isti HDZ, vladajoči stranki, utemeljeni na oboževanju najslabšega obdobja v zgodovini Hrvaške, in o vodilnih ljudeh v državi, ki danes odkrito propagirajo to, kar je Mesić skrivaj blebetal pred 25 leti. Zaradi tega je protislovno, da bo ta kompromitirajoči posnetek nepovratno omadeževal njegov življenjepis, hkrati pa bo prispeval k nadaljnjemu »razvoju« Hrvaške v plehko, nezdravo revizionistično družbeno skupnost.