Cerarjeva vizija
Vizija Slovenije 2050 je proces in dokument, ki si zasluži resno obravnavo kriminalistov. Ni namreč mogoče izključiti, da gre za zlorabo javnega denarja. Dokument na 88 straneh je morda vreden 20.000 evrov – a zgolj, če smo zelo dobrodušni in prijazni. Vlada je za ta neresni in vsebinsko ubogi dokument, kot ga ocenjujejo vsi resni sogovorniki, dala enormnih 454.000 evrov. 360.000 evrov je od tega dobila OECD – kar ne spremeni ničesar.
Porabili so pol milijona evrov za nekaj, kar nima strokovnih temeljev, gre za gradivo, ki je popolnoma nereferenčno, neverodostojno, dejansko že kar smešno, skupaj zmetano, kot bi kdo to vladi dejansko podtaknil, da bi se lahko naknadno norčeval iz nje. In ker je bil pred kratkim ravno kulturni praznik: zgolj za moderiranje in stike z javnostmi so namenili slabih 35.000 evrov, skupaj z izdelavo spletne strani pa 47.000 evrov. Zveni kot slaba šala. Ni ga vrhunskega kulturnika ali znanstvenika, ki bi na tako lahkoten in nereferenčen način lahko dobil toliko sredstev za morebitno resno umetniško delo ali raziskavo. Ni.
Takšno ravnanje z javnim denarjem ni le norčevanje, ampak je treba izraziti globok sum, da je pri tem prišlo do zlorabe javnih sredstev v korist tretjih oseb, pravnih ali fizičnih.
A ne gre le za to, zadeve so neprimerno bolj resne. Novinar Borut Mekina se je pred mesecem dni začel spraševati, kako je mogoče, da Hrvaški v mednarodnih sporih vedno znova uspe »premagati« Slovenijo – še v primeru vina teran. Kako je to mogoče? Je zadaj res korupcija evropskih funkcionarjev? Zadeve so se pokazale veliko veliko resnejše. Nobena korupcija ni potrebna, nesposobnost in laganje o domnevnih dejanjih opravita svoje. Slovenska diplomacija in politika namreč delujeta točno tako, kot je potekalo pisanje zgoraj omenjene Vizije Slovenije 2050 – vse skupaj je le en prazen blef, delo poteka brez resnih diplomatskih strategij, brez resnih ekonomskih in pravnih analiz, brez sodelovanja pravne pomoči, brez lastnih in najetih lobistov, ena sama globoka odsotnost in praznina, en sam amaterizem in domačijskost. Vse, kar je mogoče dejansko prijeti, vse, kar je oprijemljivo, so politični nastopi za javnost, nastopi za televizijo in druge medije.
Ne samo to: v evropskih institucijah smo Slovenci znani kot nepripravljeni in slabi pogajalci, v resnici smo glede denarja, ki bi ga tam lahko dobili, tudi pišmeuhovski, pogosto se sploh ne prijavimo ali oglašamo, v pogajalske procese pa se slovenske vlade že od časa, ko smo se pridružili Evropski uniji, zelo slabo vključujejo, po navadi so naši politiki bolj ob strani in tiho, na srečanja, kjer sedijo ministri in se trudijo dobiti denar, pa slovenske vlade pošiljajo nižje uradnike, ki jih nihče ne jemlje resno.
Da, velja se primerjati s Hrvaško. Lahko jo namreč zgolj občudujemo in se poskušamo od nje učiti. Ne zaradi terana, ampak tudi zaradi terana. Pa zaradi krasa, na primer. V očeh Bruslja je namreč kras nekaj bolj hrvaškega kot slovenskega, saj gre na Hrvaško za raziskave in ohranjanje krasa več denarja kot v Slovenijo. Tudi sicer uspe južni sosedi sčrpati iz evropskih virov nesorazmerno več denarja kot Sloveniji – četudi bi upoštevali, da ima dvakrat toliko prebivalcev in nižji BDP na prebivalca. Preprosto so Hrvati veliko veliko uspešnejši. A največ nam pove podatek, kolikšne in kako močne so njihove institucije v Bruslju. Ste na primer vedeli, da ima zgolj Istra močnejšo dodatno lobistično misijo v Bruslju kot Slovenija? Pri čemer gre za mnogo resnejše zadeve, kot je teran, o katerem je bilo zapisanega in izgovorjenega nesorazmerno veliko. Gre za veliko resnejše stvari, na primer za pravico do prostega razpolaganja s strateško banko, z NLB – ravnanje Slovenije je v tem primeru identično neresno kot pri teranu. Nič namreč ne pomeni, če pristojni minister ali ministrica na politični ravni poskuša lobirati, če za tem ne stojijo s pravnim redom in ustrojem unije določena in predpisana dejanja, ki so sploh lahko osnova za reagiranje, lobiranje in pogajanja. Naši ministri na neformalni ravni izrekajo pritožbe, se po navadi hitro umaknejo, nato pa pred domačimi kamerami opisujejo svojo pogumno držo v Bruslju (verjetno tisto v dvigalu pred srečanjem).
Ne gre tako. Naj gre za pisanje Vizije do leta 2050 ali pač delovanje te države v Bruslju. Neresnost Slovenije ni nastala v času te vlade, jo pa ta tudi sama poglablja in nadaljuje.
Ne jemljejo nas resno. Res ne. Kar ni posledica nobenih zgodovinskih okoliščin, ampak zgolj slovenskih izbir in odločitev. In da, Hrvaško res jemljejo bolj resno, kot verodostojno in zrelo državo. Kot državo z vizijo.
O Avstriji raje ne bomo izgubljali besed.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.