Grega Repovž

24. 2. 2017  |  Mladina 8  |  Uvodnik

Naj raje prepisuje govore

Ko je pretekli petek predsednik SDS Janez Janša tvitnil, da minister za pravosodje Goran Klemenčič »nažgan kot aksa« nastopa pred poslanci, da vse zaudarja okoli njega, se ni zgodilo nič novega. Ampak res nič novega.

Kar poglejmo zgodovino. Nekdanjo ministrico za notranje zadeve Katarino Kresal je SDS na enak način nesramno obtoževala, da je redna uporabnica kokaina, in jo na koncu prignala do javnega objavljanja rezultatov testa prisotnosti drog v krvi. Vsa tovrstna podtikanja smo torej pri Janši in SDS že videli – v resnici je to prava zgodovina tega človeka in te stranke. Pač laži, diskvalifikacije, hkrati pa seveda popolno odstopanje od standardov, na katere se ta stranka sklicuje. Janša ves čas moralizira in kaže s prstom na druge, hkrati pa ne zna pojasniti, od kod denar, s katerim je ženina sestrična plačevala njegove položnice. Govori o etiki, pa mu uspe prepisati malodane cel govor od Tonyja Blaira. Moralizira, pa se ne spomni, kako je plačal polovico avta in kje je dobil denar. Govori o tem, da si drugi podrejajo medije, pa je bil pripravljen zlomiti Mercator, da je prišel do vpliva na Delo in Večer. Moralizira o denarju drugih, pa je brez dvoma najbogatejši med vodilnimi slovenskimi politiki, z nepremičninami po vsej državi, gotovino, ki ga vedno znova »preseneti«, eksotičnimi dopusti. Govori o eliti, pa že 20 let igra golf, seveda tudi tega v tujini, z Avstralijo vred. Govori o nepotizmu, hkrati pa se pritožuje, da je trajalo pol leta, preden so v državnem podjetju Plinovodi zaposlili njegovo hči Niko. Govori o zarotah, pa že dve desetletji Milanu Kučanu podtika, kaj naj bi rekel leta 1994 v Novi Gorici. Govori o zarotah, pa si je o Danilu Türku uspel izmisliti »mali kriminalni roman«, vključno s fabricirano dokazno mapo, za katero se je naknadno izkazalo, da so jo zavestno in zlonamerno sestavili iz uradnih dokumentov – le zato, da bi Türka diskreditirali. Tudi ko so Janšo in SDS na laži ujeli, se seveda nista opravičila – še za prepisan Blairov govor ni zmogel izreči, da mu je žal, pa čeprav se je smejala celotna Slovenija.

A nekaj je danes kljub vsemu drugače: včasih sta namreč SDS in Janša vseeno vsaj poskušala prikazati, da neka taka laž ali diskreditacija ni zrasla v njunih pisarnah – da torej oni le navajajo neke po njihovem mnenju pač verodostojne vire. Ali so našli kakšnega posameznika, ki si nujno želi javne pozornosti, ali pa kakšen obskuren medij – praviloma je obstajal nek vir, vsaj navidezen, na katerega so se sklicevali. Zdaj, po novem, pa se ne trudijo več iskati niti nekih domnevnih virov. Verjetno zato, ker menijo, da so zdaj lažne novice nekaj legitimnega, ker če je izvolitev Donalda Trumpa legitimna, so legitimne tudi njegove metode. Na to spremembo je treba biti pozoren. Do volitev je namreč še daleč, pa so metode že brezkompromisne, kot je pokazal primer Klemenčič. Če vodja ene največjih strank ministra obtoži, da je v službenem času pijan, je to pač huda obtožba – za to se ministra zamenja, z njegovo kariero pa je konec. V Sloveniji je drugače, sploh ko gre za Janšo: razen njegovih volivcev mu namreč res redko kdo verjame. To pa ne pomeni, da ta sprožena govorica ne obstaja, še huje: pogosto taka kleveta celo pogosto izgubi vir in ostane zgolj informacija o pijanskih ali drugih razvadah nekega ministra ali politika.

Pri čemer so stvari še hujše. Seveda je Klemenčič hitel zagotavljati, da ni bil pijan. Tako kot Kresalova pred leti, da ni redna uporabnica kokaina – ker drugače bi obveljala Janševa. Kar je res grozno, kako mu vedno vsi nasedejo – a hkrati edino človeško. Kaj torej storiti z nekom, ki vedno znova naredi nekaj takega, ki vedno znova ravno prav priredi ali ponaredi resnico? In kako je mogoče, da še vedno razpravljamo o tem – pri čemer gre vsa leta za istega človeka in isto stranko?

No, velja spomniti, da zoper te ljudi obstaja metoda, ki jih vsaj malo ošibi, če ne drugega. Reče se ji: strah je znotraj votel, notri ga pa nič ni. Janša namreč gradi prav na tem: da se ga drugi politiki ves čas malo bojijo in da ljudje na drugi strani vedno poskušajo svojo različnost od njega in njegove stranke graditi z vljudnostjo, olikanostjo, ponavljajoč pač dejstva in upajoč, da bodo mediji in javnost to razumeli in prepoznali. A žal je to metoda, ki se ne obnese najbolje – morda v nekem idealnem svetu (kjer so tudi mediji idealni), ne pa zoper Janšo in SDS. Pač, a zoper tako ravnanje je mogoče le eno: v vsakem stavku in ob vsaki priložnosti je treba povedati, kdo je ta, ki to izreka, da gre za njegovo politično metodo, da gre za lažnivca, ki ob tem ne zna povedati, od kod mu denar, ki se mirno zlaže, da ni prejel pošte, in je ne gre dvignit, ki druge obtožuje, da živijo na visoki nogi, sam pa hodi na počitnice na Mauritius in v druge eksotične kraje. In tako naprej: da je ta večni iskalec komunistov na primer poleg predsednika republike in strankarskega kolega Gorenaka eden redkih med današnjimi politiki, ki je bil dejansko član komunistične partije.

Predvsem pa ga ne bi smeli jemati tako resno. Tega si res ne zasluži.