Prepričanja
»Bolj slovenski kot hribolazenje.«
(oglas veletrgovca Tuša, na oglasnih mestih po vsej Sloveniji)
Večina prebivalcev Slovenije res verjame, da je hribolazenje (ne bomo se ukvarjali z izrazom samim) ena izmed posebnosti Slovencev – da je to nekaj, po čemer naj bi bili prepoznavni. To je sicer lepo, a resnici kaj prida ne ustreza: Slovenci sicer radi planinarijo, a niso nič kaj bolj hribolaški narod od drugih. Celo več: že dolga leta je proizvodnja planinske opreme izredno dobičkonosna in propulzivna gospodarska dejavnost prav zato, ker se jo gredo radi kar malodane vsi narodi po vrsti. Tudi okoli nas: ne le Avstrijci in Italijani, tudi Hrvati so na primer hribolaški narod. Razlika je le v tem, da se večini ne zdi, da je to njihova posebnost. Pač hodijo v hribe. Seveda pa s tem nočemo reči čisto nič slabega o hribolazenju oziroma pohodništvu in planinarjenju ter o vseh teh dejavnostih, ki se raztezajo vse tja do alpinizma.
Problem tovrstnih prepričanj – ki so res zgolj to – je, da nemalokrat nadomeščajo temeljne razmisleke in raziskave. Na tovrstna prepričanja se rade zanašajo celo cele vlade – kaj pa je na primer vizija Slovenije do leta 2050 drugega kot prav skupek zaupanja v tovrstna prepričanja? To pa je seveda že zelo narobe.
Bolj kot prepričanja namreč neko državo zaznamujejo in predstavljajo že na primer blagovne znamke – kar je sicer zelo širok pojem. Kar znana blagovna znamka Slovenije v tem širšem pomenu je na primer še njena predhodnica Jugoslavija, naj se še tako absurdno sliši. Pomembna blagovna znamka Slovenije je na primer filozof Slavoj Žižek. Pa seveda športniki in umetniki.
A ustavimo se za trenutek pri izdelkih kot blagovnih znamkah. Raziskovalna družba Valicon je pretekli teden predstavila, katere so najbolj popularne blagovne znamke na območju bivše Jugoslavije, kar je tudi nekakšno drobno poročilo o stanju in razmerju moči na tem področju, 26 let kasneje. Seveda je, tako kot povsod po svetu, na prvem mestu Coca-Cola, sledi ji Milka in na tretjem mestu je, tudi ni presenetljivo, Cedevita. A že na petem mestu je prva slovenska blagovna znamka, namreč Argeta. Na osmem mestu je Cockta, na 14. pa Paloma. Drugih slovenskih blagovnih znamk na seznamu 25 največjih na območju bivše Jugoslavije ni več. Pri čemer pa je treba biti še bolj iskren: gre za blagovne znamke, ki danes niso več v slovenski lasti, so pa bile nekoč oziroma so bile ustvarjene v Sloveniji. Tudi proizvodnja le še delno poteka v Sloveniji, a sama proizvodnja ni dodana vrednost: pravi dobički se na dolgi rok skrivajo v lastništvu blagovne znamke.
Gre za žalostno lestvico za Slovenijo. Ne le zato, ker na njej ni niti ene blagovne znamke s slovenskim lastništvom. Na lestvici ni niti ene nove slovenske blagovne znamke. Slovenija postaja predvsem država podizvajalskih del, pri čemer je redko prvi podizvajalec. To je velik problem, saj v krizi sekundarni podizvajalci prvi dobijo odpoved pogodb. Tako se nam je zgodilo že leta 2009.
In to je tudi odgovor na vprašanje, zakaj so potrebne vizije in programi razvoja. Pogledati velja vzorčen primer, na primer Kranjsko Goro. Koliko lepih (in manj lepih) počitniških hiš in hišic, namenjenih turistom, je nastalo v zadnjih dvajsetih letih na njenem širšem območju. A hecno – nobene vlečnice ali sedežnice niso zgradili. Niso spremenili načina vlaganja, niso zmogli nobenega resnega dogovora, niso ustanovili zadruge. Še dobro, da obstaja nostalgija.
A Kranjska Gora ni osamljen primer: nasprotno, je značilen. Zakaj ni več nobena izmed naštetih blagovnih znamk v slovenski lasti? Zaradi nerazumevanja pomena, zaradi nerazumevanja dodane vrednosti, zaradi nerazumevanja pomena vlaganj. Slovenske blagovne znamke so v slovenskih rokah hirale – a ne zato, ker je bilo z njimi kaj narobe ali pa kar s celimi panogami, kot so radi razlagali mesije z domačimi in tujimi potnimi listi –, ampak zaradi prepričanja, da v blagovne znamke ni treba vlagati. Vse, kar so naredili novi lastniki, je, da so z njimi ravnali spoštljivo, da so se torej zavedali, da je to prava vrednost kupljenih družb.
Preden je Avstrija 1. januarja leta 1995 skupaj s Švedsko in Finsko postala članica Evropske unije, je vlada Franza Vranitzkega zaščitila vse temeljne interese države – vizionarsko. Telekomunikacije, težko industrijo, vsa ključna omrežja, od bančnega do elektroomrežja, pa naravne vire, medije itd. Vlada je še pred vstopom z zakonskimi določbami postavila tudi smeri in način razvoja celih panog, na primer turizma. Brez velikih besed, predstavitev, dejansko o tem javno sploh niso govorili. In to je bistvo – so stvari, ki jih politika ne razglaša, ampak jih udejanja.
Mimogrede, danes tako ravna sosednja Hrvaška, nad katero prebivalci Slovenije radi vihajo nosove. Pri čemer se hrvaška podjetja nasprotno ne zmrdujejo nad slovenskimi blagovnimi znamkami, ampak jih kupujejo. Kupujejo jih tudi Čehi, pa Avstrijci in Srbi.
Kako bi bili Hrvati ponosni na Žižka, če bi bil njihov!
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.