Večni otroci

N'toko

3. 3. 2017  |  Mladina 9  |  Žive meje

Verjetno je bila vsaka generacija doslej prepričana, da so pripadniki vseh naslednjih generacij navadne mevže. Da so sodobni otroci razvajeni in da nimajo kreposti, potrebnih za življenje v »resničnem svetu«. Pogovori starejših o njihovih naslednikih so bili vedno polni anekdot o tem, kaj vse so pri njihovi starosti pretrpeli, kako so bili tepeni, koliko kilometrov so prehodili v šolo ali ob kateri nemogoči uri so morali zjutraj vstajati … in prav najbolj zajebane izkušnje naj bi bile tisto, kar je iz njih naredilo zrele odrasle osebe. Zato je od nekdaj veljalo tudi prepričanje, da je treba mlade utrditi, jih v slogu afriških plemenskih ritualov spraviti skozi nekakšno iniciacijo v odraslost. Če jih že ne moreš popolnoma prevzgojiti, jim lahko ob pomembnih prehodih skozi življenjska obdobja vsaj ponudiš majhen okus resničnega sveta (ta ima po navadi okus po brucomoru ali wc-školjkah), da domišljave otročaje postaviš na njihova mesta.

Vse to ima seveda več opraviti z občutkom samozavesti starejšega kot z resnično vzgojo za življenje mladih. Za vsako generacijo je njihova izkušnja odraščanja pomembna moralna oporna točka, saj si dober življenjski standard predstavljamo kot nagrado za pridnost in požrtvovalnost – kreposti, na katerih naj bi nastale države blaginje. Povojna generacija se je rada poistovetila z idealiziranim likom pravega moškega, ki je v mrazu branil svojo vas pred okupatorjem, z žuljavimi rokami gradil ceste in mostove, v prostem času pa osvajal alpske vrhove. S to karikaturo pa smo dobili tudi poenostavljeno razlago za vse, kar je v državi šlo narobe: mladi naj bi se oddaljili od tega ideala in se pomehkužili. Popularni psihiater Janez Rugelj je temu dal znanstveno dimenzijo, ko je trdo vzgojo, vojaško disciplino in planinarjenje spremenil v zdravilo proti alkoholizmu, to pa je mimogrede postalo tudi zdravilo proti »bolezni slovenskega naroda«. Takšno rugljasto tarnanje nad nedoraslimi maminimi sinčki lahko še danes slišimo pri večini mnenjskih voditeljev. »Ko bi ti otročaji le znali prijeti za kako delo, tako kot smo mi, bi bilo vse v najlepšem redu.« Opazimo lahko, da pri teh analizah sodobnega sveta nikoli ne slišimo besed, kot so ekonomija, sistem, vojna, globalizacija ali prekarizacija … velike družbene spremembe ne obstajajo, obstajajo le karakterji in mentalitete.

Zato pravzaprav ne preseneča, da se danes, ko se Evropejcev polašča vsesplošna eksistencialna panika, pojavljajo pobude za ponovno uvedbo obveznega služenja vojaškega roka. Po pričevanju medijev smo pač dobili vtis, da so mladi vsi po vrsti razvajeni hipsterji (Lar in Tian, če si sposodim Vojnovićevo karikaturo), ki 15 let blefirajo na FDV-ju in trošijo denar svojih staršev, medtem ko v centru Ljubljane na longboardih pozirajo za selfije. Iz te trapaste karikature smo prišli do predvidljivo trapastega sklepa: vojska je še zadnje upanje, da iz teh razvajenih humanistov naredimo zrele državljane! Tako je, mladim naj bi vcepili stik z realnostjo tako, da jih oblečemo v zelene pajace in jih pošljemo s puškami v rokah tekati po Gorjancih, kjer naj se pretvarjajo, da branijo državo pred namišljenimi napadalci. Težko si je pač priznati, da naš mitološki borec ne premore odgovorov na sodobna vprašanja in da vojska ni gojišče zrelih odgovornih osebnosti, ampak fantazijsko igrišče za nedorasle moške, ki nimajo niti najmanjšega stika z realnostjo.

Nekaj je očitno narobe s komentatorji, ki hkrati od mladih zahtevajo soočenje s kruto realnostjo sveta, v svoje analize pa pozabijo vključiti kakršnokoli realno okoliščino. Kaj pa, če mladi na faksih vztrajajo tako dolgo, ker vedo, da se po koncu študentskih napotnic lahko poslovijo od normalnih možnosti za zaslužek? Kaj, če vztrajajo doma pri starših, ker jim prekarno delo ne omogoča najema lastnega stanovanja? Kaj, če sta njihova obsedenost s samopodobo in socialnimi omrežji posledica tega, da jih trg sili v nenehno samopromocijo? Kaj, če za pomanjkanjem občutka nacionalne pripadnosti stoji deset let intenzivne propagande, ki mladim govori, naj se raje odselijo v tujino, kot pa da računajo na pomoč države? Nočem poenostavljati zapletene zgodbe, ampak če smo bolj pozorni, lahko v potezah mlade generacije vidimo tudi povsem razumne odzive na okoliščine sodobnega sveta. Niso s svojimi razvajenimi zahtevami povzročili zaostrenih zahtev trga, ampak nasprotno – zahtevam trga so prilagodili tako svoje osebnosti kot tudi pričakovanja.

To ne pomeni, da prejšnja generacija ni v marsičem morala premagovati trših razmer, a je hkrati tudi živela v obdobju hitrega razvoja in dviganja življenjskega standarda – ekonomskih procesov, ki niso imeli zveze z njihovo trdoživostjo. Skozi vse preizkušnje jih je torej vodila jasna perspektiva zagotovljenih rednih služb, stanovanj in nasploh lepše prihodnosti. Vsega tega mladi danes nimajo več na meniju, zato ne moremo govoriti o njihovi mentaliteti, ne da bi govorili o radikalno drugačnem ekonomskem sistemu, v katerem živijo. Če v Sloveniji trpimo zaradi pomanjkljivega stika z realnostjo, se to kaže v dejstvu, da nas bolj moti navezanost mladih na mamina kosila kot pa njihova množična brezposelnost, prekarizacija in izseljevanje v tujino. Verjetno bi se bilo treba opomniti, da za gradnjo dobre družbe niso dovolj trdoživi karakterji ljudi, ki so sposobni preživeti v zajebanih okoliščinah, ampak potrebuješ tudi sistem, od katerega lahko vsi pričakujemo izboljšanje teh okoliščin. Ko pa danes ponavljamo, da bi morali biti mladi bolj trdoživi, ne postavljamo temeljev za manj zajebano prihodnost, zgolj zahtevamo, da naj se sprijaznijo z vedno slabšimi razmerami za delo. Edina, ki ima od tega koristi, je kasta menedžerjev in lastnikov – ljudje, ki že desetletja navijajo za odpravo delavskih pravic in socialne zaščite, o požrtvovalnosti za skupnost pa začnejo tveziti, kadar potrebujejo poceni vojsko, da brani njihov nevzdržni sistem.