• Maja Novak

    Maja Novak

    10. 3. 2017  |  Mladina 10  |  Ihta

    Orante

    Orante stojijo pred ljubljansko porodnišnico in molijo za življenje. Ne, ne za boljše ali srečnejše življenje, temveč samo proti splavu. Kaj se bo po rojstvu dogajalo z nezaželenim otrokom in njegovo materjo, se jih pač ne tiče. Pravzaprav mi je žal, da moram udrihati po njih, ker le nerada grenim življenje drugim ženskam, a kaj, ko tudi one počnejo točno to. Na druge ženske izvajajo psihološki pritisk prav v trenutku, ko se nosečnice, ki so se prisiljene odločiti za splav, že sicer ne počutijo ravno odlično.

  • Brez odrešilnega belega dima

    Politični vrh EU je v začetku marca predstavil belo knjigo o prihodnosti Evrope. Nekaj mitičnega in mističnega je bilo v njenih političnih napovedih, evropska komisija (EK) jo je najprej predstavila v evropskem parlamentu, dva dni za tem sta jo Juncker in Tajani najprej obelodanila v Ljubljani. Bela knjiga razpira pet različnih scenarijev prihodnjega razvoja, pomeni prvo demokratično popotnico za politično razpravo o usodi EU. Takšno iskanje potrebne legitimnosti EU je njena največja prednost, toda scenariji so žal politično ekonomsko prazni. Temeljne dileme »evropske družbe« so ostale zunaj razprave, eksplicitna socialna unija ni del nobenega scenarija, opustitev evra ali izstopi iz EU tudi ne.

  • Janko Lorenci

    Janko Lorenci

    10. 3. 2017  |  Mladina 10  |  Kolumna

    Signali iz Berlina

    Čeprav svet že kaže znamenja prenasičenosti, še naprej obsedeno spremlja poteze Donalda Trumpa, zdaj že kar znane količine. Odprto ostaja predvsem vprašanje, kako bo Trump vplival na dogajanje v drugih delih sveta.

  • Bernard Nežmah

    Bernard Nežmah

    10. 3. 2017  |  Mladina 10  |  Pamflet

    Doba glasil in trobil

    Ko je ameriški predsednik Donald Trump tvitnil, da je dal Barack Obama nadzirati njegove telefone v času predsedniške kampanje, je bil odziv medijev odločen – to je nedostojno napadati svojega predhodnika in to brez razgaljenih trdnih dokazov. Tudi množice po svetu so zgrožene nad aroganco prvega moža ZDA, ki da trosi napade vsepovprek.

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    10. 3. 2017  |  Mladina 10  |  Dva leva

    Abbey Road to Hell

    Ne, Marx, navezujoč se na Hegla, ni imel prav, zgodovina se ne ponavlja le dvakrat, ampak trikrat. Začelo se je kot farsa. Namreč, Beatlesi so posneli in izdali predzadnji album. Vsekakor pa zadnji v produkciji Georgea Martina in zadnji, ki ga je skupina dejansko še skupaj delala. Naslovili so ga Abbey Road, po ulici, kjer je bil sloviti studio EMI. A bolj kot naslov sam je dal albumu pečat ovitek, poln simbolov in dvoumnih sporočil. Govorilo se je namreč, da je Paul McCartney mrtev. Da je imel hudo avtomobilsko nesrečo. In na fotografiji naslovnice, ki jo je 8. avgusta 1969 ob desetih dopoldan posnel fotograf Iain MacMillan, na kateri štirje Beatli prečkajo cesto na zebrastem prehodu, je polno namigov, ki omogočajo vsakršno interpretacijo. Paul McCartney je bos, kar naj bi pomenilo mrtvega človeka. In še več! Levičar, levoroki kitarist je imel na naslovnici v roki cigareto. V desni roki! Jasno, za potrebe prikrivanja smrti so naredili fotko z dvojnikom. Impersonatorjem. Še bolj prepričljivim, kot je bil Botteri za nagrajenega Lavriča na podelitvi Prešernovih nagrad. Celo bolj prepričljivim, kot je bil originalni Paul. V tej procesiji na Abbey Roadu je prvi v vrsti John. V beli, menda svečeniški obleki. Za njim Ringo kot črni pogrebec. Na koncu kolone George v delavskem jeansu. Kajpak kot grobar. Ob pločniku je parkiran avtomobil. Kajpak hrošč. In registracija je več kot pomenljiva. LMW 28IF. Vse jasno: Linda McCartney Weeps ter da bi bil Paul star 28, če (IF) bi živel. No, nerodno je le to, da je avto pripadal stanovalcu Abbey Roada z enako registrsko tablico precej pred domnevno smrtjo Paula. In ne piše 28IF (če) ampak 281(ena)F. In takrat Paul ne bi bil star 28, ampak 27 let. A to ni zmedlo privržencev teorije zarote, ki so praktično v vseh pesmih na albumu našli namige na smrt. Nedavna izjava ostarelega Ringa je vse skupaj ponovno aktualizirala. In da bi bil zaplet še bolj dramatičen, se je v Hamburgu oglasila v rumeni tisk 53-letna strežnica v domu ostarelih Bettina Hübers, ki trdi, da je bila njena mati Paulova ljubica v času hamburškega obdobja pred vzponom skupine ter da je bogati glasbenik njen oče. Enkrat je že dokazovala očetovstvo z DNK-testom. In bila neuspešna. Jasno, saj so testirali dvojnika. Sedaj naj bi zahtevala obnovo testa na Paulovem bratu. Je pa ta Bettina šokantno podobna mlademu Paulu. Podobno, kot domnevni sin našemu kardinalu v mladih letih. No, kakorkoli, meni je v celotni zadevi najbolj zabavna Ringova izjava, da je (bil) dvojnik boljši od originalnega Paula.

  • Grega Repovž

    Grega Repovž

    10. 3. 2017  |  Mladina 10  |  Uvodnik

    Talci česa smo?

    V ravnanju te vlade, ko gre za kadrovske poteze, ni nobene logike. Ne da ni logike – zdi se, kot da ljudi, ki jih premier postavlja na ključna mesta, druži nekaj čisto drugega kot strokovnost, usposobljenost ali pač političnost, na primer sodelovanje v isti verski ali šamanski sekti. Zdi se, da je, ko gre za res pomembna mesta, za predsednika vlade Mira Cerarja edino merilo pri izbiri le članstvo v nečem sicer ne ravno izjemnem, ampak nečem, česar mi drugi ne poznamo, kar je javnim očem prikrito. Mogoče gre za neko na pol običajno zadevo, za pripadnost istemu joga studiu ali morda bralnemu krožku. Mogoče gre za ljudi, ki so bili v devetdesetih letih skupaj člani kakšne videoteke. Mogoče so bili njihovi otroci v istem nogometnem klubu. Da gre torej le za to, da se od nekod poznajo. Pri čemer ni jasno, res ne, kaj je ta skupna točka. A če pogledamo kadrovske odločitve predsednika vlade, je to edina racionalna razlaga. Možno je še, da gre za premierove prijatelje, in je to pač ta kriterij za imenovanje. Tudi to je še kar logično. Vse ostalo je namreč zunaj razuma in razumljivega.