Grega Repovž

10. 3. 2017  |  Mladina 10  |  Uvodnik

Talci česa smo?

V ravnanju te vlade, ko gre za kadrovske poteze, ni nobene logike. Ne da ni logike – zdi se, kot da ljudi, ki jih premier postavlja na ključna mesta, druži nekaj čisto drugega kot strokovnost, usposobljenost ali pač političnost, na primer sodelovanje v isti verski ali šamanski sekti. Zdi se, da je, ko gre za res pomembna mesta, za predsednika vlade Mira Cerarja edino merilo pri izbiri le članstvo v nečem sicer ne ravno izjemnem, ampak nečem, česar mi drugi ne poznamo, kar je javnim očem prikrito. Mogoče gre za neko na pol običajno zadevo, za pripadnost istemu joga studiu ali morda bralnemu krožku. Mogoče gre za ljudi, ki so bili v devetdesetih letih skupaj člani kakšne videoteke. Mogoče so bili njihovi otroci v istem nogometnem klubu. Da gre torej le za to, da se od nekod poznajo. Pri čemer ni jasno, res ne, kaj je ta skupna točka. A če pogledamo kadrovske odločitve predsednika vlade, je to edina racionalna razlaga. Možno je še, da gre za premierove prijatelje, in je to pač ta kriterij za imenovanje. Tudi to je še kar logično. Vse ostalo je namreč zunaj razuma in razumljivega.

V tej državi je tako čudno kot Cerar kadroval samo še Janez Janša – le da je bilo pri njem jasno, zakaj: on je izbiral le med svojimi verniki, pripadnost njemu in zagledanost vanj sta še danes njegova edina kriterija pri izbiri sodelavcev. Pri Cerarju ne gre za tako skrb zbujajoč pojav, a rezultat ni bistveno boljši. Tudi blagopokojna komunistična partija si na primer takšnih neumnosti ni privoščila, vsaj ne, ko je šlo za ključna mesta v gospodarstvu in politiki. Treba se je le spomniti Gorenja, kamor je vodstvo partije raje postavilo svojeglavega Hermana Rigelnika, kot pa kakšnega nesposobnega, a lojalnega člana. No, partije s tem ne želimo hvaliti, ker je takratna oblast Rigelniku hkrati prav zato, ker ni bil politično dovolj predan, nastavila špiclja, danes že pokojnega Jožeta Zagožna, da ga je spremljal na vsakem koraku. A pustimo to – kakor tudi dejstvo, da je to tisti isti Zagožen, ki je seveda kasneje na podobno zvest način služil Janši. Nazadnje pri dogovorih s Patrio.

A vrnimo se h kadrovskim potezam Mira Cerarja. Začeti je treba kar s prvo: z imenovanjem Violete Bulc za evropsko komisarko. Velja se spomniti, kako smo ob zori te vlade lahko opazovali skupinski politični umor Alenke Bratušek ob njeni sicer res nepotrebni kandidaturi za evropsko komisarko. Kot je zdaj dokončno jasno, Bratuškova je bila s kandidaturo zgolj nespodobna, nič več. No, vsi so potrudili, da ji je spodrsnilo. Čeprav bodo vsi zanikali, so tako ravnali tudi zato, ker je bila ženska – ki ji je, po Pahorjevem in Janševem fiasku, uspelo ustaviti napredovanje krize v Sloveniji. Nihče ji ne bo priznal teh zaslug. A uspešnemu političnemu umoru ni sledil Cerarjev predlog, ki bi bil prvovrsten – ne, predlagal je Bulčevo, z evidentno slabim življenjepisom, blefom, polnim new age navlake, vključno s hojo po žerjavici. Morda kdo misli, da se v tem tednu v Bruslju kdo res naslaja nad butastim Instagram profilom Boruta Pahorja? Žal ne, ne moremo jih presenetiti, tudi s Pahorjem ne. Ne po Bulčevi. Tudi zato nas sicer aroganten in v veliki meri tudi ničvreden bruseljski aparat ne jemlje resno. Smo kot tisti sošolec iz osnovne šole, ki se mu vsi smejijo.

Zadnje v nizu je imenovanje Lidie Glavina na mesto predsednice uprave Slovenskega državnega holdinga. Glavinova ni do tega trenutka vodila niti ene resne družbe, niti tako majhne, kot sta na primer povprečna prodajalna & servis avtomobilov. Njena biografija je zlagana, ništrc, fake, kar je vidno na daleč. In vsi okoli Cerarja to vedo. Vsi vedo, a sodelujejo v tej igri. Zakaj? Se jim je zmešalo, vsem skupaj – govorimo o upravljanju državnega premoženja v višini 12 milijard evrov! Glavinova bo odločala na primer o prodaji NLB, ob tem pa nima pogojev za imenovanje v upravo NLB, ne izpolnjuje pogojev niti za članstvo v nadzornem svetu NLB. Cerar jo je na to mesto postavil zato – ker lahko. Ker ima to moč.

Zdi se kot v slabem filmskem scenariju, ko pač neki ljudje po spletu naključij zasedejo oblast in nato poskušajo vsi skupaj in predvsem vsak zase čim več zaslužiti. In si glede na to tudi delijo mesta. Glede na višino plače namreč.