Grega Repovž

17. 3. 2017  |  Mladina 11  |  Uvodnik

Bodo spet presenečeni?

Le tri mesece je minilo od zadnjega hladnega tuša, ki ga je slovenska država doživela kot upravljavka državnega premoženja: v začetku decembra lani se je namreč avstrijsko podjetje Ring, ki ga je država predstavljala kot strateškega in zanesljivega partnerja, izkazalo za paravan za igro špekulativnih skladov. Podatki so znani. Od začetka leta 2013 do konca 2015 so prihodki od prodaje v Heliosu padli za 15 odstotkov, število zaposlenih se je v obdobju, ko je Ring že sodeloval pri vodenju podjetja, znižalo za kar 30 odstotkov, hkrati pa je Ring v Heliosu v tem času enormno povečal dobičke, s 4 milijonov čistega dobička na 17 milijonov v letu 2015. Novi lastniki so podjetje evidentno izčrpavali.

Oktobra 2013 je Slovenija Helios prodala Ringu za skupaj 144,8 milijona evrov. To je cena za 100 odstotkov vseh delnic. Ob nakupu je imel Helios po naših podatkih še 102 milijona evrov dolgov in na računih 20 milijonov evrov gotovine, kar pomeni, da je celoten posel znašal 227 milijonov evrov. Po informacijah Bloomberga so avstrijski lastniki skupino nato lani decembra prodali za 572 milijonov evrov japonskemu podjetju Kansai Paint Group, neto dolg Heliosa pa je po navedbah lastnikov v tistem trenutku znašal okoli 230 milijonov evrov. Avstrijci so torej s preprodajo Heliosa v zgolj dveh letih zaslužili dobrih 110 milijonov evrov.

Kaj se je pokazalo? Da se je država, kot organizatorica te prodaje, izkazala za, milo rečeno, trapasto. Opozoril, strokovnih in laičnih, kaj se dogaja, je bilo že pred prodajo ogromno. Niso jih upoštevali, uresničila so se v najbolj črni različici. Je kdo odgovarjal za izgubljenih 110 milijonov evrov? Seveda ne.

Danes je do tovrstnih prodaj podjetij sicer več zadržanosti. Ne prebivalci ne vlada ne nasedajo več tako zlahka govorjenju o dobrih in sposobnih tujih lastnikih. Še časnik Finance to bolj tiho čivka. A na oblast se ne gre zanašati. Helios namreč ni edino podjetje, ki je bilo tako nespametno prodano. Kar smo videli v primeru Heliosa, se lahko v kratkem ponovi z Mercatorjem. Vlada bi morala aktivno delovati vnaprej. Pri tem ne kažemo s prstom le na premiera, ampak tudi predsednika SD in kmetijskega ministra Dejana Židana, ki je v prejšnji vladi odigral le navidezno vlogo oponenta prodaji, dejansko pa se je le malce razburjal v svoji pisarni.

Tudi v primeru Mercatorja je manjše in bolj zadolženo podjetje, Agrokor, kupilo večje. In tudi v tem primeru je bil glavni financer projekta ameriški sklad tveganega kapitala, sklad Blackstone. Časopis Dnevnik je ob prodaji Mercatorja leta 2014 objavil Blackstonovo analizo, po kateri bi se nakup Mercatorja izplačal že v dveh letih. In sicer tako, da bi odpustili od 1200 do 1600 zaposlenih, da bi deloma izrinili slovenske proizvajalce hrane ter podaljšali plačilne roke. Od začetka leta 2014 pa do lani se je število zaposlenih v skupini Mercator zmanjšalo za 2300 zaposlenih, čisti dobiček, ki ga lastnik potrebuje za poplačilo kreditov, pa se je podvojil.

Danes ni več nobenega dvoma, da Mercator z Agrokorjem ni dobil stabilnega lastnika. Črnoglede napovedi glede Agrokorja in njegovega poslovanja so se izkazale za pravilne: podjetje se lomi, o tem razpravlja hrvaška vlada, zavedajoč se, da ima morebiten propad te družbe lahko hude posledice za njeno gospodarstvo. A Slovenija ima enak problem, Mercator je preveč vpet v njeno gospodarstvo. Ker je pomemben za slovensko predelovalno industrijo in tudi pomemben zaposlovalec, bi morala vlada že zdavnaj kot krizno obravnavati dogajanje in nakazati, da dogajanja ne bo le opazovala. Po dostopnih informacijah do danes o tem na ministrski ravni niso razpravljali.

Ko je francoski PSA pred dnevi od ameriškega GM kupil Opel, je bila pri tem aktivna tako zvezna nemška vlada kot tudi deželne, v katerih Opel deluje – pa čeprav gre tudi v tem primeru za popolnoma zasebno lastnino. Ker pač imajo te transakcije prevelik vpliv na gospodarsko stabilnost države. Mercator je za Slovenijo celo pomembnejši. Država ima ne nazadnje dovolj premoženja, da v igro poseže prek različnih skladov tudi kot morebitni kupec. Ali drugače: če so v vladi pred mesecem razpravljali o tem, da se lahko zgodi, da bo Agrokor v Mercatorju slovenskim kupcem morda po novem prodajal hrvaški teran, se lahko začnejo o tem pogovarjati tudi na resni, strateški ravni. In morda popravijo kakšno preteklo napako.