Doba glasil in trobil

Bernard Nežmah

10. 3. 2017  |  Mladina 10  |  Pamflet

Ko je ameriški predsednik Donald Trump tvitnil, da je dal Barack Obama nadzirati njegove telefone v času predsedniške kampanje, je bil odziv medijev odločen – to je nedostojno napadati svojega predhodnika in to brez razgaljenih trdnih dokazov. Tudi množice po svetu so zgrožene nad aroganco prvega moža ZDA, ki da trosi napade vsepovprek.

Stvar se zdi očitna in enostavna. Trumpove reakcije nam kažejo, kot da so skregane z zdravo pametjo. Da bi bil veliki lik, kot je Obama, res tako malopriden vohljač? Bilo je le nekaj let nazaj, ko je nemška politika poskočila od zgroženosti. Izkazalo se je namreč, da so ameriški obveščevalci prisluškovali pogovorom nemške kanclerke Angele Merkel. In podobno ogorčeni odzivi so prišli iz Pariza po razkritju, da so ameriške tajne službe snemale tudi pogovore francoskih predsedniških kandidatov pred zadnjimi volitvami. Kdo je bil že tedaj predsednik ZDA? Nihče drug kot svetniški Barack Obama. Da bi dal prisluškovati nasprotniku svoje strankarske kolegice Hillary Clinton, je torej povsem v stilu njegovih početij in v redu verjetnega in možnega. Sicer pa Trump Obame ni le besedno obtožil, pozval je kongresni odbor, da zadevo preišče.

Slovenski škandal dveh spornih kandidatov gg. Puljića in Žmavca za nadzornika SDH se spreminja v farso. Celo vodja poslancev SMC Simona Kustec Lipicer je prisluhnila medijskim kritikam, ki so bile polne evidenc o neprimernosti, in napovedala, da ju njena poslanska skupina v parlamentu ne bo podprla. Kot odgovorna se je nato odzvala finančna ministrica Mateja Vraničar Erman, ki pa se je oprala odgovornosti rekoč, da nimajo zakonske podlage za preverjanje kandidatov za nadzornike SDH!??? Gospa ministrica je urbi et torbi izjavila, da bi bilo nezakonito, če bi na osnovi javno znanih dejstev sklenili, da kandidata umaknejo. Še več, s to gesto si je vlada odvzela dolžnost razmišljati. Ministrski svet ni tu zato, da bi premišljeval in presojal, na njem je, da slepo zaupa kadrovskim komisijam, četudi vsa dejstva kličejo k ukrepanju.

Zadnji pamflet je dopustil, da je pravosodnega ministra Gorana Klemenčiča zadela amnezija, ko ni poskočil na seji vlade, ki je potrdila g. Puljića za nadzorniškega kandidata, čeprav mu je sam pred leti kot šef KPK v poročilu očital korupcijo. A gospod minister je na zadnji tiskovni konferenci dokazal, da ga spomin ne zapušča, da še vedno stoji za svojimi ugotovitvami, da pa na seji vlade o tem ni odločal, ker je bil odsoten. Hvala Bogu za ministrovo čilost, toda kaj za vraga pa počne na vladi? Ali sploh bere gradiva? Četudi je bil na usodni seji odsoten, bi lahko za kolege povzel ugotovitve KPK in jih pozval, naj za takega kandidata ne glasujejo!

Vlada je imela tudi boljše dni, skupaj z mariborskim županom je denimo veselo oznanila, da namerava kitajski lastnik mariborskega letališča investirati stomilijonske novce in pripeljati letalske linije vse do Londona, Berlina, Hamburga, Barcelone, Zuericha in še dlje. In kajpak odpreti do tri tisoč novih delovnih mest. Še ena zgodba o uspehu? No, v njej je skrit majhen detajl, saj novi lastniki načrtujejo širitev letališča za 80 hektarov. So ta zemljišča abstraktni pojem ali stvarna danost? Na njih se zdaj raztezajo polja, na katerih kmetovalci pridelujejo poljščine, se ukvarjajo z zasebno dejavnostjo kmetijstva. Veliko gospodarsko čudo je torej kot strela zadela množico poljedelcev, ki so iz medijev izvedeli, da bodo na njihovih poljih stale letališke zgradbe. Kaj pa, če se ne strinjajo, da ostanejo brez svoje delovne zemlje??? Nič, vlada jih bo pač po zgledu Magne prisilno razlastninila.

Naenkrat smo v državi, kjer zaradi vladnih planov iztrebljajo osnovne pravice državljanov. Skoraj kot v času komunizma, kjer so kmetom nasilno nacionalizirali zemljo. Če je minister za kmetijstvo Dejan Židan še v primeru Magna malo potarnal, se je zdaj že privadil na smernice vlade Mira Cerarja, ml., ki postaja grobar kmetijstva.

Sicer pa je medijska krajina postala podobna prvim letom Sovjetske zveze, kjer so časniki poročali enoglasno le o vladnih projektih, nič pa o zornih kotih prizadetih. Tako ne izvemo nič o selitvi lakirnice Magne iz Gradca v Hoče. Kakšne plače bodo imeli tam zaposleni, ali bodo to le minimalci, za katere bodo potem iskali delavce po Bosni in bivši Jugoslaviji? Tudi nič o tem, koliko slovenskih delavcev sedaj dela v avstrijski lakirnici in za koliko se bodo plače po preselitvi iz Avstrije v Slovenijo znižale.

Potem pa se je zgodil šok. Minister za kulturo Tone Peršak je sprejel uredbo, po kateri je prepovedal delovanje vseh občinskih glasil, saj jih financirajo z nedovoljeno državno finančno pomočjo. Ne, ne, mož seveda ni storil nič. Društvo novinarjev Slovenije je le objavilo javno pismo vladi in nadzornikom državnega premoženja, v katerem jih je pozvalo, da ukinejo to nelojalno konkurenco množičnim medijem. A občinska glasila so tudi ideološka trobila, ki zlorabljajo državni denar, saj v njih objavljajo sistematične hvalospeve županom, ne da bi o krajevnih problemih pisala z različnih zornih kotov in predstavljala tudi drugačne alternative. Gre za zlorabo davkov, ki se namesto za ustvarjanje polja dialoga s kritičnimi pogledi pretakajo v permanentne županske volilne kampanje.

Sicer pa, pred dnevi se je odvil simpozij ob 30-letnici legendarne 57. številke »Nove revije«. Revije, ki je takrat odpirala prostor z objavo pogledov, ki jih ni bilo zaznati v osrednjih medijih. Trideset let razvoja je pripeljalo v stanje, v katerem »Nove revije« ni več, namesto nje pa se košati Jankovićevo trobilo »Ljubljana«.

A pozor, razen časopisa »Večer«, zahteve DNS po ukinitvi javnih glasil ni objavil noben osrednji medij.