Brez odrešilnega belega dima

dr. Bogomir Kovač

10. 3. 2017  |  Mladina 10  |  Ekonomija

Politični vrh EU je v začetku marca predstavil belo knjigo o prihodnosti Evrope. Nekaj mitičnega in mističnega je bilo v njenih političnih napovedih, evropska komisija (EK) jo je najprej predstavila v evropskem parlamentu, dva dni za tem sta jo Juncker in Tajani najprej obelodanila v Ljubljani. Bela knjiga razpira pet različnih scenarijev prihodnjega razvoja, pomeni prvo demokratično popotnico za politično razpravo o usodi EU. Takšno iskanje potrebne legitimnosti EU je njena največja prednost, toda scenariji so žal politično ekonomsko prazni. Temeljne dileme »evropske družbe« so ostale zunaj razprave, eksplicitna socialna unija ni del nobenega scenarija, opustitev evra ali izstopi iz EU tudi ne.

Bela knjiga s seboj nosi nekaj Junckerjevega duha enostavnosti, politične odprtosti, komunikativnosti. Pomeni nastavek poročila petih predsednikov (2015) in sklepov iz Bratislave (2016), pomeni izhodišče za razpravo ob praznovanju šestdesetletnice EU v Rimu (2017). Skratka kontinuiteta dokumentov s prvo jasno politično opredelitvijo, da politični vrh EU odpira vse možnosti razvoja, razen bistvenega omejevanja, oženja ali razpada EU. Evropa je pod okriljem EU doživela zgolj petdeset in ne sedemdeset let miru, kot se hvali dokument. Balkanske vojne devetdesetih let so evropske in tudi danes, kot pred stotimi leti, smo tu najbližje propadu evropske vizije. Zato so vrednote miru, varnosti, svobode, pa tudi trajnostnega razvoja in socialnotržnega gospodarstva, spoštovanje prava, različnosti kultur in tradicij zgolj lažna podoba EU kot »dobre družbe«. Zato tudi iskanje nove realne vizije razvoja.

Za mnoge je EU politično preveč oddaljena, za druge ekonomsko preveč zavezujoča in omejevalna. Mnogi bi jo imeli radi kot vir pomoči, toda redki bi za to plačali politično ceno manjše suverenosti ali višjih davkov. EU je večen proces sprememb socialnega konstruktivizma, toda scenariji dejansko potrjujejo prevladujočo ideologijo neofunkcionalizma in neoliberalizma. Bela knjiga ne govori o EU, temveč ponuja premislek o Evropi. »Evropeizacija« je v tej izenačitvi (EU = Evropa) brez vsakršne teoretske refleksije, vsebinski zastavki scenarijev so instrumentalni, primeri pod črto pogosto banalni in protislovni. Zato ta »bela knjiga« deluje tako črno-belo, brez političnega naboja, ekonomsko neprepričljivo.

Dokument se začenja s spominom na Ventotenski manifest italijanskih komunistov Spinellija in Rossija, napisan v fašističnem zaporu leta 1941. Spinelli je eden ustanovnih očetov EU, ob Nemcu Hallsteinu velja za prvega velikega zagovornika federalne Evrope, tlakoval je pot enotnega trga, evra in Maastrichtske pogodbe. Ta uvodna metafora komunista z evropsko idejo svobode, miru in enakosti na eni in fašističnega desnega populizma na drugi je najbolj poglobljeno nezavedno sporočilo bele knjige. Fašistična Evropa z revolucionarnim korporativizmom, militarizmom in ekscesnim nacionalizmom je bila pred osemdesetimi leti realna politična alternativa, danes postaja grozeč politični trend. Liberalni ustroj EU lomijo podobe neoliberalnega in islamskega fundamentalizma. Nesposobnost elit in erozija legitimnosti evropskih in nacionalnih institucij širita prostor avtoritarnega patološkega populizma. In teh čeri ni v nobeni od postavk namišljenih scenarijev nove Evrope 2025.

Pet scenarijev prinaša paleto alternativ. Izhodiščni je nekakšno nadaljevanje sedanje ureditve in politik (prvi scenarij). Najbolj realno zvenita središčna, ki ponujata diferencirano EU z različno stopnjo integracije skupin držav (tretji scenarij) ali pa skupno EU z zgolj nekaj poglobljenimi funkcijami (četrti scenarij). Ostajata še dva povsem nasprotna in manj verjetna pristopa. Prvi pristaja zgolj na enotni trg in carinsko unijo (drugi scenarij), zadnji stavi na širitev integracije v konfederalno EU (peti scenarij). Prvi scenarij pomeni več sedanje EU, toda prav zaradi te zgrešene poti iščemo nove. Drugi je v osrčju brexita, pomeni vrnitev v prihodnost in dejansko prinaša opuščanje evra. Tretji in četrti ponujata več vzporednih EU ali pa ožjo poglobitev, več z manj skupnimi funkcijami unije. Oboje je sporno, ker prvo poglablja nevarnost izstopa iz EU, drugi pa še bolj stopnjuje problematičnost evra in politične unije. Peti scenarij je dejansko zlitje vseh političnoekonomskih unij in velja za najbolj utopičnega med vsemi pristopi. Prvi scenarij je protisloven, drugi nezaželen, peti neuresničljiv, ostaja torej kombinacija tretjega in četrtega, ki stopnjujeta nevarnost izstopa in problematičnost evra. Beli knjigi manjkata vsaj še dva, ki ju nihče ne želi imenovati.

Šesti scenarij bi moral proučiti možnost opustitve evra ali izstopa iz EU, kar je anatema razprav in sedanje mitologije EU. Tu si hkrati stojita nasproti dve beli knjigi, tista iz Bruslja in ona iz Londona, in z obema ne vemo, kako preprečiti razpad EU. Zato potrebujemo sedmi scenarij o demokratičnem in socialnem ustroju EU. EU ne potrebuje toliko iskanje form integracije, temveč socialne transformacije, ker ekonomska globalizacija ni prinesla želene kozmopolitske družbe, temveč njeno fašizacijo. Danes vsi vse bolj delujejo proti vsem. Nemčija in Francija imata različno vizijo, Italija nasprotuje obema, Velika Britanija je zunaj, Poljska z višegrajsko skupino ostro zavrača idejo jedrne zahodne EU. Zato je jasno, zakaj so izbrali Slovenijo, ki lebdi v teh vmesnih prostorih. Smo ravno to, kar simbolizira sedanja vizija reševanja EU, zapolnjen ništrc.

Mistika mitičnega obstoja EU ostaja tako odprta. Skoraj polovica državljanov EU ljudi si želi več nacionalne moči, zgolj petina je za več Bruslja. Mladi in demokracija so omenjeni trikrat, kultura enkrat, ekonomija in varnost petindvajsetkrat. Bela knjiga ostaja za zdaj brez odrešilnega belega dima iz bruseljskega Berlaymonta in kardinalovega vzklika Habemus papam.