Vsakemu polič terana na dan

dr. Bogomir Kovač

24. 2. 2017  |  Mladina 8  |  Ekonomija

Zimska ocena tekočih gospodarskih gibanj EU v okviru evropskega semestra prinaša star makroekonomski pristop, napoveduje pa skromne politične spremembe. Fiskalna konsolidacija je ekonomska poguba EU, politika varčevanja je bila v tej krizi vseskozi napačen odgovor. EU vstopa v dramatično leto 2017 brez pravega obrata v fiskalni politiki. Ocena za Slovenijo je ugodna, toda spet problematična zaradi ocen strukturnega primanjkljaja in nedorečena glede strukturnih reform. Takšne ocene so ekonomsko zgrešene in zato politično nevarne. Še posebej, če imamo ekonomsko bolj neuko in politično upogljivo vlado.

Evropska komisija (EK) v poročilu deluje skoraj optimistično. Dobro je, če ostajamo znotraj napovedi, čeprav so nizke. Uspeh je, da sploh lahko ohranjamo stanje znotraj negotovosti in tveganj, kot so britanski izstop, »trumponomika« v ZDA, zmanjšanje svetovne trgovine, geopolitična tveganja, pritisk migracij in terorizma … Problemi obstajajo. Varčevanje je visoko, investiranje nizko, bančni krč ne pojenja, plačilnobilančna neravnotežja ostajajo, tudi visoka brezposelnost, zadolženost kritičnih držav je nespremenjena. Zato pa je EU, kot ugotavlja Marco Buti iz direktorata za ekonomske in finančne zadeve, vse manj politično stabilna. In to postaja osrednja omejitev njenega ekonomskega preboja v letu 2017.

Nobenega želenega in načrtovanega obrata ni. Vsi skrbno pazijo na temelje neoliberalne ortodoksije, da ne bi škodovali »poslovnemu okolju« in interesom korporacij ter »finančnih trgov«. V EU ne gre toliko za dolžniško in fiskalno krizo držav, temveč za bančno in finančno krizo globaliziranih tržnih sistemov. Nihče ne želi priznati, da smo sanirali banke na račun varčevalnih ukrepov socialne države, da je vsesplošno varčevanje vodilo do skupnega omejevanja povpraševanja in rasti. Nobeden ne vidi, da je evro povzročil nevarno asimetričnost EU, kjer posojilodajalci absolutno prevladujejo nad posojilojemalci. Nikogar ni, ki bi v EU lahko kaj spremenil na bolje glede monetarne, bančne, fiskalne in politične unije, ali pa celo opustil zgrešene doktrine in ukrepe ekonomskih politik. Ekonomska dejstva so že zdavnaj spremenjena, le politiki s svojimi napačnimi presojami in usmeritvami ostajajo neomajni. In to je političnoekonomsko jedro upora volivcev tako v ZDA kot tudi v EU, ki se ga v letih 2016–2017 očitno vsi tako bojijo.

Mar ni smešno, da 25 let ponavljamo maastrichtske konvergenčne kriterije kot sveti gral, pa evropske države po uvedbi evra v povprečju večino časa živijo zunaj njih. Še več, šest držav jih ni upoštevalo skoraj tri četrtine časa, Grčija nikoli, Portugalska zgolj desetino, slavna Nemčija ni dosegala kriterijev 39 odstotkov časa njihove veljavnosti, komaj kaj manj kot Slovenija (46). In za nameček vemo, da je zapovedana fiskalna konsolidacija poglobila recesijo in povečala javni dolg večine članic. Brez varčevalne politike bi že leta 2014 dosegle predkrizno raven BDP-ja, brez evra bi zlasti države krizne skupine PIGS hitreje in lažje opravile z recesijo in podobno. Vrnitev k nacionalni političnoekonomski suverenosti, kot jo zapovedujejo novi populistični nacionalisti, je nedvomno ekonomska zabloda, več dosedanje EU, kot jo vidi pet predsednikov v svojem poročilu (2015), pa je politična iluzija.

Želje, možnosti in pripravljenost za dejansko reformiranje EU so minimalne. EK v svojem poročilu razume EU kot enotno entiteto, še vedno vztraja pri kolektivnem pristopu, čeprav gre za 19 fiskalnih in ekonomskih politik evroskupine. Toda zdaj je vendarle zaželena bolj ekspanzivna fiskalna politika in bolj diferenciran ekonomski pristop. Koncept »fiskalne naravnanosti« nima univerzalne ekonomske veljave, za njim so sporne ocene strukturnega proračunskega salda, nima niti politične moči, da bi ga uresničili. Zato pa obstaja sistem neformalnih ekonomskih pritiskov in politične improvizacije, ki najbolj zadeva manjše in šibkejše članice.

Slovenija sodi mednje. EK nam namenja pozitivno oceno, tako glede gospodarske rasti, zaposlenosti, potrebnega povpraševanja in izkoriščenosti proizvodnih zmogljivosti. Od tod tudi sklep, da je fiskalna naravnanost na temelju izračuna proizvodne vrzeli in potencialnega proizvoda v letu 2017 bližje nevtralni, morda tudi že omejitveni fiskalni politiki. EK očitno skrbi, da bi podpora okrevanju lahko ogrozila srednjeročno vzdržnost javnih financ. Zato vztraja pri starem naboru reformnih politik in strukturnih sprememb brez jasnih opredelitev, kaj nosijo s seboj. Fiskalna vzdržnost je tudi za Slovenijo še vedno prednostni cilj EK, sedaj zgolj govori o do rasti prijazni fiskalni politiki.

Navidezno vsi stavimo na podobne karte, na rast, nova delovna mesta, socialno pravilnost. Toda vlada bi morala tudi do EK imeti jasnejša stališča, kako zagnati naložbe, kaj izpeljati med zapovedanimi strukturnimi reformami, kaj je za Slovenijo odgovorna fiskalna politika. Moramo prodati NLB po diktatu brez evra tuje pomoči, bo reševanje Cimosa znotraj dovoljenih državnih pomoči, lahko gremo v javno zadolževanje za drugi tir, lahko zamejimo prekarnost v imenu večne deregulacije trga dela ... Za zdaj smo največ upornosti, trme in poguma pokazali pri teranu, kar ustreza ekonomskim dometom in politični pronicljivosti naših vlad, doma in v tujini.

Upehana ekonomija in brezidejni politiki so skupni imenovalec Bruslja in Ljubljane, razlika je zgolj v odboju. Sloveniji kaže bolje od evropskega povprečja, toda že nam tiho grozijo s Prokrustovo posteljo. Ni ga političnega junaka, ki bi si upal v predvolilnem letu zastaviti slovensko vrnitev k družbi blaginje, »renacionalizacijo« razvojne in fiskalne politike (Wyplozs), več socialne države in zaščite srednjega razreda. Ali pač, vsakemu polič terana na dan, za ključno domačo prodajo in Krpanov pogum na tujem.