Nihče ne vidi ključavnice

dr. Bogomir Kovač

17. 3. 2017  |  Mladina 11  |  Ekonomija

Korporativno upravljanje ostaja politični fiasko tudi Cerarjeve vlade. Očitno učenje na napakah v slovenski politični in korporativni praksi pomeni njihovo ponavljanje in ne odprave. Komični politični zapleti, upravljavske farse in tragično padanje upravljavskih kompetenc, od SDH in DUTB pa do nekaj ducatov vplivnih družb, so stalnica, ne glede na politično oblast. V zadnjih sedmih letih so štiri vlade ponavljale domala identične napake. Zato so problemi očitno širši, sistemski in dolgoročni, povezani s politično kulturo in ekonomskim znanjem. Smo jih sposobni spremeniti?

Lahko smo potolaženi. Korporativno upravljanje je stara slepa pega tržnega gospodarstva. Že Smith v Bogastvu narodov (1776) ne najde dobre besede za delniške družbe, tako tiste regulirane s posebnim kraljevim pečatom kot one druge, povsem zasebne. Preprosto, kapital, ki ga upravljajo uprave, je bolj tuj kot njihov, zato prevladujeta »neskrbnost in potrata«. Še več, upravne odbore so volili meščani, parlament je v krizah uzakonjal plače, urejal zadolženost, prestrukturiral družbo … Politika se torej nikoli ni ločila od delniških družb, ne včeraj in ne danes.

Skrivnostna »nevidna roka« tržnega reda je dejansko vidna roka lastnikov in menedžerjev podjetij. Smith metaforo prevzame od Defoeja, ki v romanu o Moll Flanders z njo opisuje posle pod mizo, zvijače, pretvarjanja, podkupovanja …Keynes je kasneje raje govoril o »živalskem nagonu«, namesto preračunljive racionalnosti ljudi prevladuje pohlep. Bistvo tržnega biznisa ni več ustvarjalnost, temveč prevara, ne več proizvodnja vrednosti, temveč neenaka delitev. Presenetljivo točen sarkazem tržne ekonomije.

Novodobni zapleti korporativnega upravljanja so se z globalizacijo, financializacijo in deregulacijo samo še stopnjevali. Zato zadnjih petindvajset let toliko poročanj (Cadbury Report, Meyners Report), pa sprememb zakonodaje (Sarban-Oxley Act), sistemskih priporočil (OECD, 2004) in etičnih kodeksov. V ozadju sta seveda sporna teorija podjetij in stara tržna demagogija, da je za podjetje ključen kapital, uprave in nadzorni sveti zastopajo interese delničarjev in ne podjetij ali širše družbe. Trajnostni razvoj, družbena odgovornost in ekonomska demokracija so notranji menedžerski problemi podjetij. Deležniški koncept ni prodrl v zakonodaje, poslovne in računovodske standarde. Zato je korporativno upravljanje bolj moralno kot ekonomsko vprašanje.

Pri nas smo korporativno upravljanje urejali po nareku OECD, toda s figo v žepu. Nimamo poročil, ni nadzornih institucij, skupnih standardov za javni in zasebni sektor, ni tradicije in ne znanja, še manj politične volje. Združenje nadzornikov Slovenije je edina svetla točka, toda kot nevladna organizacija. Najbolj so zadrege vidne v okviru državnih vozlišč (SDH, DUTB), kjer je vpliv politike največji, odgovornost pa majhna. Kdo še ve za usodne Skandinavce na DUTB (zlasti Harjunpääja), nihče ne pozna več vseh uprav SDH, tudi okoli sedanje je več vprašanj kot odgovorov, nadzorni sveti so že dolgo del umazane politične igre. Korporativno upravljanje je postalo del populistične demagogije, zgrešene ekskluzivne suverenosti kapitala in delitveni plen političnih strank. Razvili smo sistem, ki očitno ne deluje. Vrsto pomembnih izbir ima v rokah parlament, ljudi iščemo z javnimi razpisi, presojajo čudežne kadrovske komisije … Govoričimo pa o depolitizaciji in se čudimo, ko se v mreže ulovijo drugorazredni karieristi.

Reči potrebujejo sistemski zasuk in to pri korenu, v petih korakih. Za začetek potrebujemo poseben študijski program za korporativno upravljanje. Med več kot 900 programi v RS nimamo ničesar s tega področja, univerze ga lahko postavijo v letu dni, še najbolje kot drugostopenjski študij na medfakultetni ravni. Neznanje je namreč temelj sedanjih neumnosti, celo pri univerzitetnih učiteljih na čelu vlade in okoli nje.

Drugi korak se nanaša na poklicno profesionalizacijo. Ne moremo zahtevati profesionalne odgovornosti nadzornih svetov in imeti amatersko upravljanje, kar še posebej velja za prevladujoči dvotirni sistem. Korporativno upravljanje mora postati poklicno področje z državnim certificiranjem, izguba licence zaradi kršitev je izguba poklica. To je edina prava pot do resnih in odgovornih ljudi, ne pa kodeksi in sodišča.

Tretja sprememba je namenjena naboru ljudi. Prva dva koraka ožita nabor in lajšata izbiro. Profesionalni nadzorniki nimajo omejitev glede zastopanja, mandat potrjujejo s svojo kakovostjo dela, poročanjem in preverjanjem, recimo, vsakih pet let. Nizozemska je pred leti z reformo visokega šolstva v ta poklic napotila ugledne profesorje, tu so starejši, pametni in izkušeni menedžerji, posebej so zaradi širših kompetenc zaželene ženske.

Četrta sprememba zadeva zapolnjevanje nadzornih svetov, njihova samoreprodukcija prek lastnih izbornih komisij, pa tudi sistem mandatarstva sta boljši alternativi od sedanjih javnih razpisov, centralizirane akreditacije, spolitizirane nominacije. Pred leti se je prvi vladni fiskalni svet zbral okoli mandatarja, KAS je svojega predsednika izbral znotraj sebe. Oboje je boljši pristop od sedanjih brezveznih zapletov v vladi in koaliciji.

Petič, stabilnosti organizacij ne moremo doseči, če venomer zamenjujemo člane uprav in nadzornih svetov. Večina članov naših nadzornih svetov je premlada, nima poslovne zrelosti in politične avtonomije, da bi bili uspešni. Pomembna je tudi vsebina. Zgolj s standardizacijo meril (na primer EQA), ciljev, strategij in poslovnih modelov bi lahko dosegli večjo učinkovitost in stabilnost poslovanja, še posebej v okviru mrež SDH in DUTB.

V sodobnem virtualnem svetu lastnikov je težko igrati odgovorno zastopanje, potrebujemo premik k deležnikom, širše koncepte razvoja in vodenja politik. Depolitizacija biznisa se začne, ko politiko države in podjetja vzamemo resno. Profesionalnost je na obeh ravneh ključ. Toda kaj, ko nihče ne vidi ključavnice.