Barbarstvo

dr. Bogomir Kovač

24. 3. 2017  |  Mladina 12  |  Ekonomija

Cimos je nekdaj slovel kot primer, s katerim naj bi Slovenija dokazovala svojo tranzicijsko zgodbo o uspehu. Toda poslovno reševanje družbe je zadnja leta primer ekonomske in poslovne nesposobnosti političnih nosilcev ekonomskih in razvojnih politik, pa tudi poslovnih vodstev podjetij in bank. Cimos simbolizira vse, problematičen poslovni model z visoko zadolženostjo, klasično reakcijo bank pri refinanciranju, potem pa dolgo in neuspešno reševanje družbe, vključno s končnim fiaskom njegove prodaje. Cimos je prevelik, da bi lahko propadel, in prešibak, da bi preživel, postal je koncentrat napak, plen kapitala in politike. V tej sprijeni praksi prevladujejo zasebni interesi nad javnim, prevare stojijo pred krepostjo. V antičnem času so imeli za to sila primeren, tudi enako dvoumen izraz, barbarstvo.

Današnji Cimos je zrasel na temelju bivše tovarne avtomobilov, ki je za jugoslovanski trg sestavljala vozila Citroen. Preoblikoval se je v proizvajalca avtomobilskih delov, imel je dovolj tehničnega in poslovnega znanja, da je postal pomemben poddobavitelj v avtomobilski industriji. Toda namesto organske rasti se je Kraševčeva uprava odločila za hitro podjetniško in poslovno ekspanzijo. Leta 2001 je Cimos kupil slabo donosno Titanovo livarno v Kamniku, sledila je hitra širitev na druga področja in trge. Poslovni sistem Cimos je v desetih letih zrasel v drugo največje proizvodno podjetje, za Gorenjem, na svojem vrhuncu je v 30 družbah, na 19 lokacijah in 4 državah zaposloval več kot 7000 ljudi, imel 450 milijonov prihodkov, 150 milijonov dodane vrednosti, 539 milijonov premoženja (2011). Impresiven, toda žal problematičen razvojni pristop.

Hitra rast poslovnih konglomeratov ima običajno tri hibe. Poslovni sistemi so notranje težko obvladljivi, rastejo na dolžniški (kreditni) ekonomiki in sistematično podcenjujejo tveganja, zlasti finančna in tržna. Cimos je prav tako spregledal vse tri čeri izgradnje koncerna, ki to ni. Cimos je potreboval za svoje tekoče poslovanje pol milijarde sredstev, večino investicij in tekočega poslovanja pa je v času največje ekonomske in poslovne krize 2009-2013 financiral z bančnimi krediti. In to je bila usodna napaka vodstva Cimosa, pa tudi bank. Cimos je vso svojo širitev, pa tudi poslovanje, gradil na zadolževanju. To ni problem, če banke skrbijo za potreben denarni tok. Težave se pojavijo, ko pridejo krizni lomi (2009), padec prihodkov zaradi krize avtomobilske industrije (2010), ko izpuhti zaupanje in banke nočejo refinancirati družbe z novimi posojili (2011). Če bi imel Cimos dovolj lastnega kapitala, smele lastnike in dobro vodstvo, bi se rešil, tako pa so banke zavrtele primež, likvidnostna kriza pa je ogrozila solventnost družbe. In tu se začne Cimosov križev pot proti slovenski poslovni Golgoti.

Banke so zmanjšale kreditiranje, kar zavre posle, brezglave zamenjave uprav in nadzornih svetov so vodile do krize vodenja, vlade so prepustile reševanje paradržavnim skladom in novim lastnikom (SDH, DUTB), vsi pa na koncu vidijo odrešitev v nujni privatizaciji za vsako ceno. Vmes slabi poslovni modeli, računovodska razvrednotenja in bilančne slabitve letijo v nebo, finančni diverziji bank sledi tudi politična. Cimos so najprej obdelovale banke, potem država, prve so začele z odpisi in konverzijami, druga s subvencijami in pomočmi, menedžerji so odlašali z rezi, vsi so delali po svoje, nihče povezano in ciljno. Toda rešitev ni bila nemogoča. Najprej dezinvestiranje, koncentracija na ključne programe in posle, hitra dokapitalizacija, reorganizacija z novim kredibilnim vodstvom, novi posli ... Toda namesto poslovnega prestrukturiranja dobimo prisilno poravnavo (2014). Čufar in njegova falanga, kot pri bankah, tudi tu zabijeta ključni žebelj v Cimosovo krsto.

Cimos je postal žrtev sanacije bank, novi lastniki in nova poslovna vodstva so prepozno, s premalo finančne podpore in z napačne strani začeli Cimos finančno in poslovno prestrukturirati (2015). Privatizacija Cimosa (2016) spremlja neznosna negotovost, vmes so se rušili posli in kupci. V zmedeni prodaji, ko se ob menjavah vodstev SDH, DUTB, pa tudi nonšalantnosti prvih in drugih ministrov, domala ponovi Heliosova prigoda. Majhen italijanski finančni sklad Palladio ostane edini kupec, nekaj malega plete v avtomobilskem biznisu, bi pa kupil veliki Cimos, za simbolno ceno in z nekaj obveznostmi, pa ne onih iz slovensko-hrvaškega bančnega spora. Sledi sijajna predstava obeh vlad v Ljubljani in Zagrebu glede starih obveznosti in epilog, ko kupec sprva odstopi, pa se kot v spodobni commedii dell’arte očitno spet vrača. Seveda, vmes Cerarjevi ponudijo plan B, nekakšno podržavljanje družbe prek SDH in DUTB, za nekaj let, do nove prodaje. Zadrege z abotnim mehanizmom državnih pomoči pa bi reševali z lastnim orožjem EU. Če država pomaga in deluje tako kot zasebno podjetje, potem so morda dovoljene, kajti države v neoliberalni EU postajajo nekakšna zasebna podjetja. Bravurozno in globokoumno, le da je v ozadju kavelj. Evropska komisija to razodetje vsakič posebej potrdi kot svoj čudež, zato pa potrebujete politične botre, podmazane lobiste in kredibilnost države. Če tega ni bilo pri teranu, ga bo pri Cimosu še manj, ko so v ozadju resnejši italijanski interesi.

Barbarsko ogledalo je neusmiljeno. Če bi pravočasno prestrukturirali podjetje, podaljšali kredite in z novim vodstvom optimirali družbo, bi Cimos normalno živel. Če bi danes podjetja zunaj Slovenije sanirali ločeno, z dezinvestiranjem, bi lažje rešili vsaj slovenski del. Če bo država reševala Cimos, bo to najverjetneje nov evropski in domači fiasko. Tako pa na občutljivem nacionalnem ozemlju šari v dvomljivi privatizaciji špekulativni italijanski kapital. Zato ne sprašujte, koga vidite v ogledalu. Ni onih drugih, ki nas ogrožajo. V barbarskem zrcalu vidimo žal zgolj sami sebe.