Proti toku

Janko Lorenci

24. 3. 2017  |  Mladina 12  |  Kolumna

Papež Frančišek je nedavno štiriletnico pontifikata praznoval sebi zvesto: nekako v istem času je dejal, da bi lahko duhovniki pogojno postali tudi nekateri poročeni moški. S tem načenja še en katoliški tabu, celibat.

Še pred štirimi leti je bil Frančišek anonimnež. Zdaj je verjetno najbolj znan, gotovo pa najbolj priljubljen in spoštovan človek na svetu. To ne pomeni, da nima veliko nasprotnikov, zunaj cerkve in v njej. A množice so na njegovi strani. Ker je on na njihovi.

Papež je voditelj in voditelji lahko postanejo Voditelji, spreminjevalci, reformatorji le, če so iz pravega testa. Ena bistvenih sestavin tega sta volja in sposobnost plavati proti toku. Brez njiju si ponavljavec, imitator, prilagodljivec, morda tudi drobno koristen, nikakor pa ne moreš postati velik. In to plavanje proti toku, splošnemu in v cerkvi, loči sedanjega papeža od vseh vidnejših voditeljev sveta. Oni so praviloma konservatorji, Frančišek je reformator. Na svoji koži izkuša staro resnico, da je plavati proti toku najteže v ožji lastni skupnosti. Dejstvo, da je katoliška cerkev izrazito hierarhična organizacija, njen vodja pa tako rekoč absolutist, mu, enkrat izvoljenemu, deloma lajša delo. A se mora s svojo cerkvijo krepko spopadati.

Po svoje je paradoksalno, da se prav v tej prastari, tradicijam zvesti organizaciji pojavi tak reformist, v politiki, kjer naj bi vladala demokracija, pa praviloma splavajo na vrh njegova nasprotja – trenutni vrhunec tega je Trump. Frančišek je tako svojevrstna živa nezaupnica demokraciji, ki kot po tekočem traku proizvaja zanič politično elito, čeprav je na papirju zasnovana tako, da naj bi producirala kakovostne voditelje. Zdaj se je to zgodilo v čisto drugačni organizaciji. Res je v njej tudi Frančišek izjema, srečno naključje, vendar ne povsem. Globalna katoliška cerkev je izjemno pisana in to, da Frančišek ni iz Evrope, nikakor ni naključje.

Naredile so ga osebne značilnosti in zunanje razmere. Kot osebnost je predvsem človek z velikim Č. Ljudje vidijo v njem poosebljenje nekakšne razumne, ne slepe dobrote, ki se za dobro drugih res trudi, ne samo leporeči. Po štirih letih pontifikata verjamejo, da je v nasprotovanju krivicam tega sveta iskren, da ga oblast ni skorumpirala, ampak kvečjemu izboljšala. Ne dela se svetnika, priznava, da je grešnik. Prostodušnost in nekonvencionalnost sta njegov naravni način komuniciranja in očitno uspešna strategija: tako ostaja navaden človek, hkrati pa, podprt s sijajem položaja, ki ga zaseda, zgled, kažipot, nekdo, s katerim se je mogoče identificirati na podlagi dobrih čustev, ne pa zbujanja strahu, tesnobe, sovraštva. Množice verjamejo, da ta pragmatični idealist, ki se je odpovedal papeškemu razkošju, nima dveh ali treh obrazov, ampak samo svojega.

Papeži so znani in vsaj deloma priljubljeni že zaradi položaja. Frančiška pa so omenjene lastnosti dvignile celo nad priljubljenost Janeza Pavla II., trpečega, ljudskega, a globoko konservativnega papeža. Vendar ne gre samo za Frančiškovo osebnost. Pav tako ga je naredil svet, ki se spreminja na slabše in v katerem tudi na Zahodu vedno bolj prevladuje prepričanje, da je družba krivična, ureditev vse neznosnejša, voditelji pa nevredni zaupanja. Frančišek je vpliven in po malem subverziven zaradi kombinacije osebne verodostojnosti, odmetavanja verskega balasta (celibata, odnosa do istospolno usmerjenih, splava, kontracepcije ...), pa tudi zaradi odnosa do družbenih krivic. Je najbolj znan kritik kapitalizma na svetu in trdo govori tisto, kar bi morala govoriti zlasti politična levica, a ta je množice izdala skoraj tako kot desnica. Poleg tega izraža skrb za okolje in čisto novo razumevanje za nekatere življenjske prakse necerkvenih ljudi, ki jih tradicionalna cerkev obsoja. Množice, tudi neverne, lačno sprejemajo avtoriteto, ki trdi isto, kar čutijo same. Tak papež bi bil dobrodošel vedno, zdaj pa je še zlasti.

Frančišek očitno ve, da bo cerkev ostala živa le, če bo – seveda – pustila osnovno versko dogmo nedotaknjeno, a odvrgla še nekaj odvečnega verskega balasta, predvsem pa iz enega od stebrov »onih zgoraj« postala resen iniciator bolj humane, solidarne družbe. Frančišek pooseblja za zdaj bolj ali manj solistični poskus tega težavnega premika.

Pri tem mu je vera svojevrstna bergla. Krščanstvo je v bistvu nauk, ki, tudi s smrtnimi grehi, loči, kaj je dobro in kaj slabo. Vendar se obrača na posameznika in je pacifistično; dobro življenje bo nagrajeno šele posmrtno. Frančišek se obrača na posameznika (tudi nevernega) in družbo, ve, da je zlo med drugim v ureditvi, in mlade celo poziva k revoluciji. S tem po svoje krši pacifizem krščanstva, a ima opravičilo, saj ve, da ureditev, (neoliberalni) kapitalizem, vodi v pogubo družbe in s tem posameznika, pa tudi okolje, tla pod našimi nogami. Ko del tradicionalnega verskega balasta odmetava, jedro verskega nauka krepi, s premikom k socialnosti pa vrača vero v to, da je lahko krščanstvo nekaj dobrega, ne samo hladna, odtujena organizacija.

Nekateri pravijo, da daje ta drugačni papež katoliški cerkvi alibi, da lahko v njegovi senci ostaja enaka. Po tej logiki bi bil na rimskem prestolu namesto Frančiška boljši nekakšen cerkveni Trump. Skratka, sedanji papež je izrazito pozitivna figura, ki svari svet, da je v marsičem zavozil in da koraka v napačno smer. Lahko bi bil mogočen zaveznik političnim reformatorjem, tudi socialistom, a ta ponujena roka ostaja spregledana.

Frančišek sveta na hitro ne bo spremenil. Vendar pomaga spreminjati čutenje sveta. In čustva pogosto premikajo svet bolj kot ratio.