Ekonomija kot moralna opredelitev

dr. Bogomir Kovač

31. 3. 2017  |  Mladina 13  |  Ekonomija

Kolumne so priložnost, da se občasno posebej oddolžimo ekonomski vedi, enkrat na leto s popisi dosežkov Nobelovih nagrajencev, občasno ob smrti tega ali onega pomembnega ekonomista z nekrologom. Profesor Kenneth Arrow je žal sredi februarja pri svojih petindevetdesetih letih izpolnil oba kriterija. Velja za najmlajšega Nobelovega nagrajenca, njegovi prispevki na področju teorije družbene izbire, teorije splošnega ravnotežja, ekonomike blaginje, zdravstva in informacij, pa tudi rasti in upravljanja sistemov, ga uvrščajo ob Keynesu in Samuelsonu med sveto trojico ekonomskega panteona v 20. stoletju.

Arrow spada v skupino ekonomistov, ki so jih zaznamovali viharni časi velike depresije in druge svetovne vojne. Ekonomska kriza je spravila na kolena njegove starše, romunske Žide, migrante. Diplomiral je iz matematike leta 1940 na Univerzi Columbia, pri devetnajstih letih, enajst let kasneje, je doktoriral iz ekonomije. Bil je dolgoletni profesor ekonomije in operacijskih raziskav na Stanfordu, dvanajst let je poučeval na Harvardu, na povabilo svojega prijatelja in sorodnika Samuelsona, s katerim so ga povezovale družinske vezi prav tako slavne učiteljske družine Summersov.

Še lansko leto, pri štiriindevetdesetih, je imel uvodno besedo na konferenci Svetovne banke o sodobni vlogi ekonomije v svetovnem gospodarstvu. Intelektualno je ostal aktiven do zadnjega. Veljal je za neverjetno sistematičnega teoretika, toda blagega človeka in izjemno pogumnega družbeno angažiranega intelektualca. Leta 1988 se je kot Žid v odprtem pismu premieru Šamirju zavzel za palestinske pravice, aktivno je podprl boj proti apartheidu v Južni Afriki, svetoval vladi v protimonopolnem sporu z Microsoftom leta 1995, dve leti kasneje je bil soavtor izjave o podnebnih spremembah, leta 2010 se je zavzel za Obamovo zdravstveno reformo, bil je ustanovitelj mirovnega združenja Ekonomisti za mir in varnost ...

Ugledni New York Times je že ob podelitvi Nobelove nagrade (1972) zapisal, da je Arrow kljub visoki abstraktnosti svojih teoretskih dosežkov ostal predvsem humanist. Temeljno poslanstvo ekonomske vede vidi v reševanju socialnih in političnih problemov, povečevanju blaginje in enakosti ljudi. Tržna svoboda in državni intervencionizem imata pomen, če koristita ljudem, ekonomske politike niso zavezane zgolj učinkovitosti, temveč tudi socialni pravičnosti. Ekonomija je zanj najprej moralna opredelitev in šele potem znanost. Arrow je preprosto sodobni Adam Smith, nekakšen oče moderne ekonomske znanosti.

Keynes ni nikoli ostal zavezan akademski sceni, vse teoretske izpeljave makroekonomije so opravili njegovi akademski razlagalci. Samuelson je nasprotno teoretsko in metodološko razprl področja ekonomske vede, toda šele Arrow ji je dal meta pomen, nekakšno notranjo transcendenco visoko abstraktnih rešitev, na ključnem preseku vseh možnih ekonomskih in političnih stanj. Arrow je z neverjetnim smislom za teoretsko urejenost preprosto generaliziral ekonomsko teorijo trga in politično teorijo družbene izbire. Povezal je dve znanosti in postavil političnoekonomske temelje ekonomije. To omogoča tako njeno generalizacijo (splošna teorija) kot tudi uporabo (posebne teorije) in kritično presojo njenih omejenosti (kritična politična ekonomija). Vse troje skupaj predstavlja epistemološko polje sodobne ekonomije 21. stoletja, tudi njene krize in možnih prebojev.

Dva dosežka Arrowa sta pri tem še posebej pomembna, teorem nemožnosti in splošna teorija tržnega ravnovesja. Prvi zadeva srčiko kapitalizma, ki pozna dva temeljna mehanizma družbene izbire, demokracijo in trg. Smisel demokracije je agregiranje različnih preferenc volivcev v konsistentno skupno družbeno celoto, ki omogoča politično odločanje in ekonomsko delovanje. Arrow je pri tem dokazal, da preprosto ni mogoče določiti družbenih preferenc in tudi ne družbene izbire, ki bi bila hkrati racionalna, svobodna in demokratična. Sklep je za politično demokracijo osupljiv. Vsaka družbena izbira je ali neracionalna ali pa nedemokratična. Izhod je v priznanju, da je demokracija proces odločanja, način doseganja možnega soglasja, manj pa štejejo pravilnost določitve, javne koristi in družbena blaginja za vse. Arrow ni pokazal na pogoje družbene izbire, da bi prišli do ustreznih postopkov, temveč pove, kako in zakaj dejansko odstopamo od njih.

Podobno logiko srečamo tudi v teoriji splošnega ravnovesja. Od Smithove »nevidne roke« so ekonomisti iskali rešitev, kako naj konkurenčni trgi s cenami usklajujejo individualne sebične interese, da bi prišli do želenega ravnotežja in sprejemljive družbene izbire. Wallras (1874) je prvi oblikoval univerzalni model, Arrow je pokazal na pogoje in mehanizme, da vse cene najdejo na vseh trgih ravnotežne položaje, če obstaja možnost splošnega ravnotežja. Sloviti Arrow-Debreu-McKenziejev model splošnega ravnotežja je dejansko pokazal, da to ne deluje ne praksi in tudi ne v teoriji. Teorija ne vsebuje ničesar, kar bi bilo mogoče ovreči z znanstvenim testiranjem, zato je to zgolj smiselna metafizika ekonomske vede. Kasnejši oblikovalci dinamičnih modelov splošnega ravnotežja (DSGE), zlasti onih za napovedovanje politik, so to spregledali (Lukacs). Zato smo dobili matematično teoretsko aksiomatiko, visoko obzidje okoli vsebinsko prazne trdnjave. Teorija splošnega ravnotežja ni apologija trga, temveč ponuja kritično presojo, kako specifični in nerealistični so tržni pogoji ravnotežja.

Arrow je kot abstraktni teoretik splošnega ravnotežja vse življenje dokazoval, da trgi ne delujejo niti teoretsko niti praktično. Zasebni nagibi in sebičnost ne nudijo niti optimalne javne izbire niti želenega povečanja družbene blaginje. Arrow ni kot Hayek in Friedman apologet trga, temveč njegov trd in pošten kritik. V tem sta vsa njegova teoretska moč in človeška veličina