Afrikanizacija

Bernard Nežmah

7. 4. 2017  |  Mladina 14  |  Pamflet

6. aprila mineva 76 let od nemškega napada na Jugoslavijo. O okupaciji in vojni je bilo napisano tisoče knjig in več, praktično nič pa o začetku – o borbah kraljeve armade s hitlerjanskim vojaškim strojem. Pač, poznamo le krilatico o hitrem sesutju obrambe. Pred časom je Državni svet izdal knjigo »Leto 1945 – 70 let potem«, ki prinaša številne zamolčane evidence. Kaj se je zgodilo nekaj ur po bombnem napadu na Beograd? Proti Gradcu sta poletela dva pilota kraljeve eskadrilje na Messerschmittih 109, ki sta se neopazno priključila vračajočim se nemških bombnikom. Ob 15.58 je prvi odvrgel dve bombi v bližini železniške postaje in v naslednjih nekaj minutah sta odvrgla še štiri bombe. Na prvi dan napada je jugoslovansko letalstvo že izvršilo povračilno bombardiranje nemškega mesta!!! – Grandiozen vojaški uspeh.

A o tem slovenski tisk v prvih tednih vojne zaradi vojaške cenzure ni poročal, med okupacijo kajpak še manj, po vojni pa so časniki pisali le o partizanskih junaštvih, medtem ko so bile uspešne bitke armade Karađorđevićeve dinastije vržene v pozabo.

Svoboda medijev in medijski pluralizem sta danes steber držav Evropske unije. Ki ga danes kali madžarski predsednik Viktor Orban, o katerem osrednji slovenski mediji često javljajo, da je odpravil zadnji opozicijski dnevnik, ko mu je uspelo, da so ga njegovi denarni somišljeniki kupili in potem drastično spremenili uredniško politiko. Rezultat popolne kontrole glavnih medijev so bile srbske predsedniške volitve, na katerih je premier Aleksandar Vučić zmagal že v prvem krogu z zastrašujočo večino 55 odstotkov. Evropski komisar Jean-Claude Juncker je takoj pohitel s čestitko, češ da zmaga dokazuje, da je Srbija na poti v EU. Drugače je reagirala srbska mladina, ki se zbira na velikih mitingih s parolama lopov! in diktator!

V volilni kampanji sploh ni bilo soočanja kandidatov, kar je prva značilnost nedemokratičnosti volilne kampanje. V Franciji lahko opazujemo celo po štiriurna soočanja vseh predsedniških kandidatov, od katerih nobenemu ne kaže, da bo dobil več kot 30 odstotkov v prvem krogu. To je pač klasični okvir razumnega tehtanja volivcev. Tam, kjer ima nekdo apriori več kot polovico glasov, vlada medijska hegemonija, ki daje posebni vladarski lik izbranemu vodji.

Toda medtem ko osrednji mediji na Slovenskem bentijo nad madžarskim predsednikom, ki je opoziciji vzel poslednji dnevnik, ne opravijo osnovnega premisleka – kaj pa v Sloveniji? Ali tu lahko samodržec odvzame opoziciji njen dnevni časopis? Nemogoče, SDS in NSi nimata dnevnika niti ne obstaja kak osrednji medij, ki bi jima bil apriorno naklonjen. Orbanizacija je torej tod na delu že dolgo pred Orbanom.

Še več, ko je na prelomu stoletja list »Ljubljana« objavil številko, kjer je kar mrgolelo podob županje Vike Potočnikove, sem objavil zajedljivo kritiko njene samopašnosti. In glej čudo – list je opustil manično slavljenje prve mestne dame. Te dni je znova izšla »Ljubljana«, ki je že na prvih štirih straneh objavila pet slavnostnih fotk župana Zorana Jankovića. A to ni še nič – prvih petnajst strani o vesteh iz mestnega življenja je posvečeno hvalnicam ob desetletnici vladavine mestnega glavarja.

O sistematični zlorabi javnega denarja za županovo samohvalo ta rubrika ne piše prvič, le da je danes ponarodelo mnenje, da je to običajen županski PR.

V Londonu je nove ukrepe sprejel župan Sadiq Khan, ki namerava avtomobilom in kombijem za dostop do središča mesta zaračunavati po 12,5 funta na dan. S tem želi izboljšati kakovost zraka v britanski prestolnici. A ne le to, podobne ukrepe planira za ves London. Londončani imajo srečo, da je gospod Khan astmatik in razume, kaj pomeni onesnažen zrak.

Kaj pa Ljubljana? Avtomobilski promet odločno narašča iz leta v leto, a te podatke najdete skrite v posameznih poročilih, medtem ko mediji najraje poročajo o vseh detajlih akcije Bicikelj. No, tu je vzeti župana v bran, saj je vendar napovedal povečanje avtobusnega prometa. Toda v nekaj letih od obljube je promet potnikov v avtobusih padel za nekaj milijonov. Leta 2016 na manj kot 38 milijonov potnikov v letu. A kaj sploh pomeni ta številka? Leta 2010 so beležili 42 milijonov, leta 2005 tik pred Jankovićevim županskim mandatom 92, medtem ko jih je bilo leta 1985 zabeleženih kar 160 milijonov. Če vzamemo le razpon od leta 2005: 38 proti 92, dobimo fatalno številko – 60-odstotnega upada uporabe voženj z avtobusi. Torej popolni neuspeh njegove prometne politike!!! A ste kdaj naleteli na članek ali oddajo, ki bi izpostavila popolno nesposobnost župana Jankovića, da zmanjša zdravju nevarne emisije v mestni zrak??????

Bolj spodbudne vesti prihajajo iz Lendave, kjer napovedujejo, da bodo odprli 600 novih delovnih mest. Avstrijski podjetnik Günther Herneth naj bi v sodelovanju z Ikeo tam postavil rastlinjake in logistični center na 30 hektarih kmetijskih površin.

Poročilo ima samo lepotno napako, saj javlja, da bo precej delavcev prišlo iz bližnjih hrvaških in madžarskih krajev. Ne, tu ni vprašanje nacionalizma, poanta je na podatku, da je tamkajšnja plača dvakrat nižja kot pri nas. Imamo potemtakem primer podjetja, ki bo na Slovenskem plačevalo madžarske plače?

Toda to je šele začetek. Od kod pa bodo dobili plodno zemljo? To naj bi dobili od Sklada kmetijskih zemljišč!????

In smo pri afrikanizaciji države, kjer bodo tuja podjetja kupovala plodno zemljo, da bi na njej s plantažno industrijo, daleč od ekološke in trajnostne rabe, gojila pridelke, ki jih bodo potem prodajala po svetu.

Tričetrt države je bilo na nogah za pravico do pitne vode, kaj pa pravica do plodne zemlje, ki jo državni sklad očitno kani prodati multinacionalkam?