Bajer za mestni asfalt

Bernard Nežmah

21. 4. 2017  |  Mladina 16  |  Pamflet

V Turčiji so imeli referendum, katerega izid je postavil predsednika Recepa Erdogana za absolutnega vladarja, ki bo mimo parlamenta postavljal ministre in vladal s posebnimi dekreti. Rezultat je bil tesen, saj je dobil le dobrih 51 odstotkov glasov. Toda medtem ko so bili volivci v Turčiji tesno razdeljeni, preseneča izid med Turki v Belgiji (75 odst. za), Avstriji (73,5), Nemčiji (63) in podobno na Nizozemskem. Emigranti, ki živijo v parlamentarnih demokracijah s svobodo govora, so ravnali povsem drugače od rojakov, ki so na Turškem odločali v stanju izrednih razmer, ki so same po sebi onemogočale prosto kampanjo zoper Erdoganov referendum.

Zakaj takšno protislovje? A vsi Turki zunaj domovine niso glasovali v prid mogočnemu vladarju. V Španiji jih je bilo kar 80 odstotkov proti, večina je bila proti tudi v ZDA in Švici. Glas nemških, belgijskih, nizozemskih in avstrijskih Turkov je bil očitno glas proti tamkajšnjim vladam, ki so s svojo retoriko ostro nastopile proti Erdoganovemu referendumu. Patriotski refleks zoper vmešavanje v turške zadeve ali pa občutek odrinjenosti v teh državah?

Slovenski mediji so turški referendum prinesli v nedvoumnih vrednostnih naslovih: Smrt demokracije!, Sultan Erdogan in podobno. Ohromitev parlamentarne demokracije je pač moderni šok. V Sloveniji in Jugoslaviji smo imeli s tem izkušnjo. Novembra 1945 so na splošnih volitvah v svojstvu referenduma volivci glasovali: ali so za Titovo ljudsko fronto ali ne. Ljudstvo je skoraj enoglasno (95-odstotno) izglasovalo, da v državi ne bo več parlamentarnih volitev, ampak diktatura komunistične partije. Glas proti naj bi šel v prid restavriranja monarhije Karađorđevićev, ki pa je vladala prek vlad, ki so jih prek poslancev izvolili na parlamentarnih volitvah.

Tedanje volitve so bile v posmeh demokraciji, na volitvah so smeli voliti starejši od 18 let, zraven pa tudi vsi mlajši, če so bili člani Titove vojske!??????? Odmislimo odsotnost medijske svobode in poglejmo v dva kraja zahodne Slovenije, kjer se je zgodilo nekaj neverjetnega. V Gornji Radgoni in Dolnji Lendavi so domačini v večini glasovali proti OF. Kdo je bil potem tam poslanec? Spet kandidata OF, čeprav sta na volitvah izgubila!!!???????? Takšna so bila pravila komunističnega režima. Črna skrinjica, ki je bila alternativa Titovi fronti, namreč sploh ni vsebovala liste protikandidatov. Izbiral si lahko samo med enim kandidatom in ta je vedno zmagal, ne glede koliko glasov je bilo proti.

Zgodovina za strip Alana Forda, drugače pa največja volilna prevara na naših tleh in volilna burka obenem. Da v tistih časih časniki niso prinesli naslovov: Sultan Tito in Smrt demokracije, je zavoljo cenzure in prepovedi izdajanja nekomunističnih časopisov seveda razumljivo. Toda, Slovenska kronika (NR), ki je izšla sredi devetdesetih, v geslu, ki ga napiše B.R., postavi: »Kolikor se da presojati po volilnih rezultatih in tedanjem splošnem razpoloženju, je bila zmaga kljub malverzacijam upravičena.« - ?????????? Podobno razumevajoče naklonjene zmagi Titovih so tudi druge zgodovinske knjige, ki teh volitev ne označijo kot smrt demokracije in formalno vpeljavo diktature.

V moderni Sloveniji poznamo seveda parlamentarne volitve in županske tekme med več kandidati. A do kje sega vpliv meščanov na njihove najbolj vitalne zadeve? Pri Koseškem bajerju se je pred tednom zbrala protestna množica domačinov, ki so jim ulico Drago spremenili iz dvosmerne v enosmerno, kar je povzročilo prometni infarkt. Nekega dne je pač župan Zoran Janković sklenil, da bo cesto, ki je dotlej solidno delovala, spremenil v enosmerno pot. Nekaj, kar sicer počne po dolgem in počez v mestu, ne da bi spoštoval stare navade, kaj šele, da bi poprej pridobil mnenje in soglasje domačinov. No, v tem primeru sta bila bes domačinov in iracionalno stanje cestne realnosti tako huronska, da je odločitev spremenil in zdaj promet vračajo pod stari režim.

Podobno se je pripetilo prebivalcem Stanežič, ki jim je mestna oblast namenila postaviti manjše smetišče, potem pa so se organizirali v enega največjih protestnih shodov v zgodovini kraja.

Princip županove samovolje, ko sam odloča o usodi posameznih kvartov, ima dolgo zgodovino. Dobro leto nazaj je dal prek noči poslati bagerje nad komuno Rog, še prej je sistematično radiral vrtičkarske skupnosti. Značilnost meščanov je bila vedno indolenca: alternativci se niso zmenili za uničevanje subkulture vrtičkarjev, tem je bilo vseeno ob napadu na subkulturo alternativcev na Roški, posebej pišmeuhovski so bili do teh županovih nasilnih posegov prebivalci Rožne doline. Zdaj pa so prišli na vrsto tudi ti. Novi mestni odlok predvideva, da v naselju, kjer je bila nekoč višinska meja zidave 11 metrov, zdaj lahko gradijo do 14 metrov. A ne le to, v četrti družinskih hiš je po novem moč postavljati mastodonte pod evfemističnim imenom – vila bloki, parcele pa pozidati sedemdesetoodstotno!!! Praktično celotno prebivalstvo se je uprlo s peticijo, ki zahteva takojšnje ustavitve vseh gigantskih gradenj. Hočejo ostati Rožna dolina in ne Betonska dolina. A reč se ne konča pri tem. V naselju biva Habjanov bajer, ki je v sušnih dneh prav mikaven gaj. Ne več dolgo, župan ga je pred leti prodal za dobre 3 milijone in zanj predvidel, da postane zazidljiva parcela. - ????? Župan je prodal javno dobro v podobi mestnega gaja. Bajer, katerega so dotlej spoštovali vsi predhodni župani in urbanisti, je sklenil spraviti s sveta. Zaslužek pa je objektivno šel v pretlakovanje ene izmed ulic mestnega središča. Bajer je zamenjal za asfalt.