Ne čakaj na 1. maj

Vlado Miheljak

26. 4. 2017  |  Mladina 17  | 

»Ne bojte se toliko smrti, bojte se mizernosti življenja.« — Bertolt Brecht

»Da, to je bil en prvi maj, posvinjane so bile vse ceste, in vel je ledeni veter, kot da bi bila zima.« — Ludwig Thoma: Erster Mai

Spomnim se nebroj podob prvega maja iz svoje mladosti. Prvi maj je bil v času socializma čas brezskrbnosti. V Sloveniji še zlasti, saj so združeni prazniki navrgli neredko kar cel teden dopusta. Prvi maj in sovpadajoči praznični blok tako pri nas ni bil politični, ampak kulinarični, počitniški in nakupovalni praznik. Trgovine so že kakšen dan pred dnevom OF napolnile police s cenenimi napolitankami, suhomesnimi izdelki, žganimi pijačami po posebni, proletarski ceni. Kultna žgana pijača delavskega razreda socialistične Jugoslavije je bil »zvečko«, konjak iz Zvečeva. Na predvečer praznika so po deželi goreli kresovi, ki smo jih zalivali z velikimi količinami piva in vina. In na sam prvi maj, nesramno zgodaj zjutraj, ko sem se mačkast zvrnil v posteljo, so v mojem mestecu pod mojim oknom postrojili godbo na pihala, ki je imela svoj dom v sosednji stavbi. In točno pod mojimi možgani so ob neki nekrščanski uri začeli razposajeno nažigati prvomajsko budnico; kot da bi me hoteli kaznovati za grehe predprazničnega večera. A hkrati so med prazničnimi dnevi po televiziji kazali podobe proletariata iz širnega sveta, ki gre na cesto, da bi si priboril temeljno eksistenco in dostojanstvo. Takrat se mi je zdelo, da so spokojnost, brezbrižnost in nezainteresiranost naših državljanov samoumevne. Iz današnje perspektive je videti drugače.

»Razvoj demokracije« je pokazal, da delavske pravice niso enkrat za vselej priborjene, še manj podarjene. Vedno znova se je treba boriti zanje. A združeni evropski ekonomski in kulturni okvir je vendarle nekje od sredine šestdesetih let dosegal najvišjo stopnjo individualne, družbene in državne blaginje; visoko stopnjo varnosti, dostopnosti materialnih, socialnih, zdravstvenih in kulturnih dobrin. Zdelo se je, da bo ta, v nasprotju s socialističnim sistemom blaginje, ki ni temeljil na realnih resursih, preživel in se utrdil. Da je welfare state, družba in država blaginje, nekaj samoumevnega, nekaj, kar nenehno raste in preprosto sodi k demokratičnemu ustroju. Sicer ima oziroma bolj točno – je imel takšen otok urejenega sveta znotraj razburkanih oceanov krivičnosti, revščine, nedemokratičnosti svojo ceno. Namreč, predpostavlja, da se visoka stopnja blaginje in demokratičnih standardov odprtosti lahko realizira le za strogo zaprtimi vrati. Morda je kaj na tem, a vsebine so pomešane. Namreč, ideja temelji na dveh protislovnih predpostavkah: visoki ekonomski odprtosti in svobodni trgovini ter visoki migracijski zaprtosti za tretji (zunanji) svet. Nobenega dvoma ni, da je združena Evropa dosegla višjo raven človekovih in političnih pravic ob hkratni visoki ekonomski učinkovitosti in blaginji kot katerakoli druga regija sveta. Notranja odprtost in uspešnost sta pogojeni z visokim zidom pred migracijskimi pritiski. Je pa res, da ima velikodušna odprtost svoje pasti. Potencialno in realno rušenje socialne strukture ter nižanje vrednosti delovne sile. Kako odpreti Evropo in hkrati ne povečevati problemov, ki jih prinašajo intenzivni migracijski procesi? Ekonomska liberalizacija ubija Evropo na obroke. Počasi, a zanesljivo. Združena Evropa lahko na dolgi rok preživi na dveh izrazito antiliberalnih pozicijah: na visoki stopnji enotnega državnega intervencionizma članic, ki bi strogo določal pravila notranjega trga in proizvodnje, ter na vseevropskem protekcionizmu, ki bi določal stroge pogoje vstopa dobrin na evropski trg. Vse ostalo bo pospeševalo že zdaj vidno in občutno pavperizacijo evropske delovne sile. Šele ko bo proizvodnja zunaj Evrope zaradi definiranih pogojev vstopa na evropski trg izenačena z evropsko, bo evropska delovna sila spet konkurenčna. In posledično bo profitirala tudi delovna sila tretjega sveta, saj s (pol)suženjskim delom ne bo več mogoče vstopati in konkurirati na evropskem trgu.

A za zdaj tega združena Evropa tega (še) ne zmore. Namesto povrnjenega dostojanstva so evropskemu delavstvu kot lačnemu psu vrgli podobe beguncev, ki ogrožajo varnost in delovna mesta. Zato ni čudno, da je v strukturah volilnega telesa desničarskih kandidatov in strank klasično delavstvo nesimpatično visoko zastopano. Kot da je uspel velik nateg: razredni boj je nadomestil boj proti beguncem.

No, v Evropi pa vse le ni tako pesimistično. Po brexitu in zmagi prostaka Trumpa v ZDA se ni zgodil nikakršen učinek domin, kot so napačno napovedovali. Nasprotno, Evropa se trezni. Po Avstriji in Nizozemski bo tudi Francija ohranila obraz ustavne demokracije. In tokrat bo Francija reševala republiko z manj zagatami, kot jo je leta 2002, ko so levi volivci morali s ščipalko na nosu voliti Chiraca, ki je v drugem krogu, kljub temu ali pa ravno zaradi tega, nesramno zmagal proti Jean-Marie Le Penu. Ni pričakovati, da jo bo v drugem krogu njegova hčerka Marine Le Pen odnesla kaj bistveno bolje.

Francija bo dobila leporečnega, izpraznjenega predsednika. Nekakšno francosko različico Cerarja. A vsekakor prepričanega zagovornika Francije v združeni Evropi.

Tudi mi bomo v kratkem imeli volitve. Ne bomo reševali republike ne pred ekstremnim desničarstvom, ne pred ekstremnim levičarstvom, ampak pred ekstremnim pahorstvom. Zdi se, da je boj vnaprej izgubljen.