Domišljija

Heni Erceg

26. 4. 2017  |  Mladina 17  |  Hrvaška

Hrvaška predsednica si je omislila svetovalca za holokavst! Mar to pomeni, da ubožica še ni obvladala lekcije o nacističnem uničevanju Judov ali pa nemara še vedno dvomi, da se je to zlo zgodilo, in misli, da je bilo vse skupaj zgolj judovska zarota? Kdo pa bi lahko bil svetovalec, ki bi ji kaj povedal o množičnem pobijanju Srbov in druge »nesnage« v času Neodvisne države Hrvaške, njej, ki izenačuje ustaštvo in antifašizem, ker naj bi bila to dva enako nevarna totalitarizma? Za svetovalca o genocidni naravi NDH bi recimo lahko uporabila režiserja Jakova Sedlarja, edinega »umetnika«, ki si je letos zaslužil nagrado mesta Zagreba. In to za veliki filmski ponaredek Resnica o Jasenovcu.

Predsednici bi dva nova svetovalca končno ponudila odgovore na vsa težko rešljiva vprašanja o tujem holokavstu in domačem genocidu. No, šalo na stran, dama je cinična in odlično pooseblja strmoglavljenje države v ustaštvo, saj na Hrvaškem nagrado za kulturo, ki jo podeljuje glavno mesto, lahko dobi ustvarjalec diletantskih revizionističnih pomij, s katerimi se z zmanjševanjem števila ubitih v Jasenovcu v resnici posmehuje množičnemu umiranju Srbov, Judov in komunistov v tej podeželski izpostavi nemškega nacizma. In mar ni skrajno cinično, da so nagrado Sedlarju podelili ravno na obletnico poraza Hitlerjeve armade, na dan, ko je pred več kot 60 leti v satelitski nacistični državi Hrvaški ustaški zločinec Maks Luburić odhitel v Jasenovac in izdal ukaz: »Čez tri dni od taborišča ne sme ostati nič. Počistite vse!« Še istega dne so pobili vse preostale taboriščnice, 600 preostalih taboriščnikov od več kot 80 tisoč, kolikor jih je bilo ubitih v taborišču, pa se je odločilo za preboj. Preživelo jih je samo 92.

Na kaj se je zanašal maniakalni morilec Maks Luburić? Na tisto, kar je v knjigi Utopljeni in rešeni Primo Levi, tudi sam taboriščnik v Auschwitzu, navedel kot cinično opozorilo pripadnika SS taboriščnikom: »Kakorkoli se bo končala ta vojna, smo zmagali v vojni z vami, kajti tudi če bo kdo od vas preživel, vam svet ne bo verjel, ljudje bodo rekli, da so dogodki, ki jih opisujete, preveč pošastni, da bi lahko bili resnični. Mi bomo pisali zgodovino koncentracijskih taborišč.« Na to se je zanašal tudi ustvarjalec filma Resnica o Jasenovcu in skupaj z njim vsi drugi revizionisti. Na manipulacijo s spominom preživelih, na zanikanje zgodovinskih dejstev. Zato spominska plošča z ustaškim pozdravom Za dom spremni že šest mesecev stoji v bližini taborišča Jasenovac kot kamniti dokaz uradnega priznanja ustaštva. Zato sta tudi aprila letos v dneh, ko so se preživeli taboriščniki skušali prebiti iz taborišča smrti, potekali ločeni spominski slovesnosti, saj Srbi, Judje, antifašisti, pa tudi tuji veleposlaniki niso hoteli sodelovati na uradni, državni slovesnosti. Na njej so bili vsemu navkljub – sklonjenih glav in lažno presunjeni – navzoči politiki, zagovorniki relativiziranja genocida, ki je potekal v Jasenovcu, relativiziranja, ki – zaradi tega je težava še večja – ne izvira z družbenega obrobja, ampak prav iz oblastnih krogov. Od tod visoko družbeno priznanje Jakovu Sedlarju za zmanjševanje števila žrtev iz Jasenovca, za uporabo ponaredkov v filmu, od tod nedotaknjena žaljiva spominska plošča z ustaškim pozdravom pri vhodu na območje nekdanjega koncentracijskega taborišča.

Ločeni jasenovški spominski slovesnosti, ena z družinami žrtev, druga brez njih in zato strogo politikantska, sta plod vztrajnega zanikanja ustaškega zločina, predvsem s primerjavo s komunističnimi povojnimi zločini, čeprav nobeden od njih ni imel značilnosti genocida. To je past revizionizma, v katero je strmoglavila hrvaška družba, zanjo pa zvito skrbijo nacionalistične oblasti in cerkev; posledica tega je tudi odkrito slavljenje 10. aprila, dneva ustanovitve ustaške države. Tudi ta obletnica je minila v znamenju divjanja črnosrajčnikov po Zagrebu in Splitu brez policijskega posredovanja, vendar z blagoslovom škofov, ki so se obletnice spomnili v cerkvah. Potem se jim je, temu drugemu vzvodu oblasti, zdelo potrebno, da se odzovejo na izvedbo gledališke predstave Oliverja Frljića Vaše nasilje in naše nasilje v Splitu. Škofi so – »Z globoko žalostjo in zgroženostjo namenjamo ta krik in poziv vsem, ki v domovini, v Splitu skrbijo za duhovno vzgojo …« – dejansko zahtevali prepoved predstave.

Za hip si predstavljajmo nemogoče. Predstavljajmo si, da bi bile besede iz splitske nadškofije – »Kako ne bi bili žalostni zaradi predstave, ki iz najnižjih vzgibov žali človeka, boga in narod, čeprav je bila že deležna obsodb domače in tuje javnosti zaradi bogokletne vsebine.« – namenjene tistim, ki so Sedlarja nagradili za njegov strahotni ponaredek. Seveda so se cerkvenim veljakom nemudoma pridružili izvrševalci na terenu, tako imenovani branitelji, in zagrozili »jugoprovokatorju Frljiću«, katerega predstava jim nikakor ni všeč, saj obravnava nacionalne narcizme in kaže, da je že sama nacionalna izključevalnost oblika nasilja. Tistega torej, kar je navsezadnje povzročilo nastanek taborišč. Predstavljajmo si še, da bi bile besede škofov —»Kako ne bi bili zgroženi ob sporočilu, ki ga s tem dobivajo otroci, družine in družba.« – namenjene tistim, ki so nagrado za umetniško ustvarjanje podelili revizionistu, ki trdi, da je bilo taborišče Jasenovac zgolj prijeten kraj za oddih. Predstavljajmo si … kajti zdi se, da je domišljija tukaj, podobno, kot je bilo v Jasenovcu, edina obramba, ki nam je še preostala.