Ključne čeri ostajajo

dr. Bogomir Kovač

5. 5. 2017  |  Mladina 18  |  Ekonomija

Drugi krog francoskih predsedniških volitev očitno dokazuje novo politično normalo evropske demokracije. Namesto tradicionalne strankokracije politično usodo krojijo politična periferija in novinci, osrednja prelomnica delitve med Macronom in Le Penovo je odnos do EU. Oba prodajata »revolucijo« v notranji politiki, oba si navzven želita veliko in vplivno Francijo. Temeljna razlika je v temeljnem okviru sprememb, Macron jih vidi v okviru EU, Le Penova v frexitu. Toda politični sistem pete republike je zapleten, politični obrati in čudaške kohabitacije so tradicija in ne posebnost. Niti Macron niti Le Penova ne moreta zmagati na junijskih parlamentarnih volitvah, zato bo usoda Francije paradoksalno ohranila »sindrom Hollanda«, opotekajočega se velikega igralca v šibki EU.

Prvi krog volitev je prinesel pričakovan izid, zmago Macrona pred Le Penovo, v ozadju so se politični glasovi skoraj izravnali na tradicionalni osi desnice in levice, Fillona in Melenchona. Zato se temeljno vprašanje volilne zmage v dvokrožnem večinskem sistemu vrti okoli transferja volilnih glasov poražencev prvega kroga. Politična legitimnost je povezana s sposobnostjo gnetenja političnih preferenc včerajšnjih nasprotnikov. Tu ne igra vloge največji, temveč najmanjši skupni imenovalec. Ti volivci zgolj zmanjšujejo tveganja namesto maksimiranja političnih koristi, zato je pomembna njihova motivacija, boj proti abstinenci, h kateri odkrito poziva Melenchon. Le Penova ima trdnejše volilno jedro, Macron ima več možnosti privabljanja drugih (Fillon, Hamon …). Volilna napoved z veliko tveganji je zato vsaj 55 proti 45 odstotkov za Macrona.

Seveda sta tu pomembni še dve opozorili. Zmagovalec prvega kroga ni vedno zmagovalec drugega. Socialist Mitterrand je bil leta 1974 pred golistom Giscardom D’Estaingom, pa je potem izgubil, leta 1981 je bilo obratno. Očitno so levo-desni cikli oblasti in presenečenja del tradicionalne francoske politične kulture. Na drugi strani prinaša dodatno negotovost polpredsedniški sistem, kjer neposredno izvoljeni predsednik ni vedno pokrit s parlamentarno večino. Tako lahko junijske parlamentarne volitve mimo Fillona prinesejo zmagoslavje republikanski desnici (LR), Macron pa kljub vsemu prihaja iz Vallsove socialistične vlade, obdan s Cohn-Benditom, Attalijem, Kouchnerjem … Njegova ekonomska neoliberalna agenda ima levi politični predznak, karkoli to že pomeni.

Zahodni svet je zakoračil v dolgo obdobje politične konfuznosti. Francozi tod niso brez greha, razlikovanje desnice in levice je njihova domislica. Tako kot nekdaj v jakobinski Franciji pri tem šteje sedežni red, kdo kje sedi, manj gre tedaj in danes za vsebino, ideje in politike. Neoliberalizem je v slepi ulici. Navidezno globalni tržni sistem nima prave ekonomske alternative, hkrati pa je politično zaupanje v liberalni ekonomski red in njegove elite povsem zbledelo. Od tod volilni propad vodilnih političnih strank, vzpon ekonomskega populizma, iskanje nekakšne »tretje poti« tako Macrona kot Le Penove. Programi so pri obeh polni političnih floskul, brez prave ekonomske prepričljivosti.

Macronov ekonomski program nosi pečat ekonomista Pisani-Ferryja, njegovih izkušenj v Vallsovi vladi in v Bruslju. Zato ponuja domačo mešanico standardnih neoliberalnih ukrepov, nove industrijske politike in spodbujanja rasti. Obljublja, da bo presegel vsa fiskalna in reformna priporočila, ponuja znižanje davkov in javne porabe, dodatne investicije, skoraj dvoodstotno rast BDP-ja in znižanje brezposelnosti za tretjino. Toda kako izpeljati za 60 milijard nižjo javno porabo, za 50 milijard dodatnih investicij, ob hkratnem znižanju davkov za 40 milijard ostaja povsem nedorečeno. Podobno kot skandinavski socialni zgledi na neoliberalnih temeljih in enakopravnejši odnos do Nemčije. Mednarodna politika je v ozadju, podobno tudi strategija, kako Francijo v EU spet narediti veliko in pomembno. Političnoekonomski liberalizem je problem in ne rešitev, tudi za Macrona.

Le Penova je v svoji poenostavljeni viziji velike Francije ubrala povsem antiliberalen program. Prvi korak je namenjen EU, frexit je njen skrajni domet. Populistična mešanica ekonomskega nacionalizma in protekcionizma je branik pred globalnimi trgi, ki proizvajajo neenakost, begunce in terorizem. Le Penova ponuja nekakšno sodobno kopijo zgodnje Mussolinijeve in Schmittove fašistične države, politični rasizem do tujcev, patriotsko ekonomiko za domače. Zato je njena agenda delavska in ne elitistična, podjetniška in ne korporativna, socialna in ne kapitalska. Več pozornosti namenja politiki kot ekonomiji, bolj stavi na vrednote kot vrednosti. Toda ključne čeri ostajajo. Frexit bi referendumsko težko uspel, nagovarja revne in razžaljene, toda zavrača islamiste in tujce, goji rasizem in hkrati oznanja feminizem … Selektivna izolacionistična Francija preprosto ne more postati velika, tudi želena pomorska velesila ne.

Francoska dilema tiči drugod. Na eni strani je Francija pomembna in velika država, stara kolonialna sila, z drugo najbolj razvejeno diplomatsko mrežo, vodilna članica EU, pomemben politični, poslovni in vojaški igralec sveta. Na drugi strani ekonomsko slabi navznoter, izgublja konkurenčnost in moč v EU. Francija ne more preseči Nemčije ekonomsko, lahko pa jo politično, njena moč je zunanja in ne notranja politika EU. Francija je globalni politični igralec, zunanja politika je njena konkurenčna prednost. Tega ni razumel niti Macron in še manj Le Penova.

Francija in Nemčija potrebujeta druga drugo, EU obe, politično in ekonomsko. Nemčija mora ostati promotor socialnotržne ekonomije, Francija daje EU politično legitimnost in mednarodno prodornost. Volitve 2017 so na poti teh spoznanj, preživetje EU pa tudi. Očitno se Macronov »en marche« zliva v evropski presežek lepenovske »chez nous«.