Tihi zmagovalec

dr. Bogomir Kovač

12. 5. 2017  |  Mladina 19  |  Ekonomija

Politični populizem je tihi zmagovalec evropskih volitev, kljub porazom Hoferja, Wildersa in Le Penove v zadnjih šestih mesecih, brexit in Trump lani potrjujeta njegov vzpon. Zahodni svet se utaplja v političnem kaosu, liberalna demokracija in tržna ureditev razpadata, vsake nove volitve ogrožajo projekt EU. Populizem je očitno odgovor na negotovost sodobne politične in ekonomske krize, tako z leve kot desne. Pomeni bolj družbeno patologijo kot zdravilo, odvisen je od politikov in manj od politik. Populistični prijemi so enako nevarni kot izpraznjena politika sredinske normale. Ksenofobni radikalizem in neoliberalni formalizem nimata odgovorov za ključne probleme sedanjega časa. Zato ni EU ob zmagah »pravih« nič bližje reševanju evra, schengenskih meja, prekarnosti dela in regulaciji kapitala.

Vzpon populističnih strank in gibanj je preprosto trend zadnjih let, sega pa v jedro političnega delovanja. Nobena politična revolucija ni brez populističnega naboja, populizem je kvas identitete in legitimnosti političnega boja. Sedanji temelji na kritiki globalizacije in neenakosti, politično nastopa proti elitam in odtujeni oblasti, želi graditi na morali svojih tradicionalnih identitet. EU se zdi na tem križišču ravno prav izgubljena, zato to praznino demokratične legitimnosti in neoliberalnih politik zapolnjujejo populistične ideje o drugačni EU, izstopu iz nje, opuščanju evra, ukinjanju schengenskih meja. V ospredje stopa novi ekonomski nacionalizem in protekcionizem, ponujajo novo mednarodno ureditev, ker se stara sesuva, drugačno EU, ker sedanja ne deluje.

Toda kdo so populisti, koliko jih je, kaj pravzaprav ponujajo? Ni enoznačne in koherentne opredelitve populizma. Populizem je nasprotje različnosti, bolj je nagnjen k avtoritarnosti in izključevanju kot demokratičnosti in vključevanju, običajno si prisvaja ekskluzivnost reprezentativnosti. Na zadnjih evropskih volitvah so pridobili desetino sedežev, populistične stranke so v vladah Finske in Danske, obvladujejo Madžarsko in Poljsko, pridobile so veljavo v 22 drugih članicah EU, ideologija in politika populizma je postala del normalne politične agende z leve in desne. Mnogi volivci nimajo več česa izgubiti, nekdo pa jim ponudi izgubljeno deželo, obljublja nov red, spremembo pravil in nadzora nad državo, vrnitev političnega in osebnega dostojanstva. Populizem je v osnovi uperjen proti EU. Stare jedrne države so za izstop, srednjeevropske zahtevajo večjo avtonomijo, sredozemski krog pristaja na drugačno EU. Negotovost EU je zato sorazmerna s povečano močjo populističnih strank.

Ideologija populizma je polna moralnih zank, zavajajočih politik in ekonomskih stranpoti. Populisti se predstavljajo kot edini pravi predstavniki ljudi, naroda, države, za druge sta namenjena izbris in smetišče zgodovine. Populisti so sprva proti elitam, toda dejansko želijo postati edina prava absolutna oblast. Populisti se obračajo k ljudem, mistificirajo vladavino ljudstva, toda dejansko si ne želijo njihove participacije. Populisti ne marajo institucij in posrednikov, delajo neposredno z ljudmi, postajajo lastni oglaševalci svojih idej, zlasti prek digitalnih medijev. Populizem gradi na psihologiji množic in personifikaciji voditelja, ki je običajno ljudski navzven, toda avtoritaren navznoter. Populizem gradi na družbeni polarizaciji, temeljne identitete določajo notranji sovražniki ljudstva, ki so nepogrešljivi člen njegove legitimnosti. Populizem ruši stari red tržne ekonomije zaradi neučinkovitosti in korupcije, toda dejansko uzurpira državo v imenu ekonomskega nacionalizma in protekcionizma. Združujejo ljudi, da bi izključili druge, povzdigujejo ekonomiko nacionalne države na račun drugih.

Odgovornost se začenja pri pravem vprašanju, odgovori pridejo potem sami po sebi.

Populizem ogroža mednarodno liberalno ureditev, na glavo postavlja ukrepe neoliberalne ekonomske in razvojne politike, stara pravila in položaje. Po brexitu izstop iz EU ni več nemogoče dejanje, avtoritarna Turčija bo jutri morda zapustila Nato, hladna vojna Zahoda z Rusijo, tudi Kitajsko se vrača, vzhodnoevropske članice ne želijo več slepo posnemati in slediti interesom stare jedrne EU … Populizem v EU ni zgolj neliberalen demokratični odgovor na nedemokratični neoliberalizem kapitala, pomeni politično reakcijo proti drugim, najprej proti migrantom, potem sosedom, na koncu proti vsem, ki niso domače ljudstvo. Levi populizem je pokopala odsotnost klasičnega delavskega razreda, desni se je zapletel v mreže političnega intervencionizma. Toda duh razsvetljenstva, idejni temelj EU, zahteva univerzalnost državljana, odprtost meja, prosto gibanje blaga in kapitala, ljudi in idej. Žal populistična nacionalistična, rasistična, ksenofobna politična agenda ogroža to odprtost tržne družbe, človekove pravice in liberalno demokracijo.

Toda ograjevanje, manj odprtosti in več nadzora je del uradne politike EU, ekonomska demagogija in politična ksenofobija postajata del evropske politike. Populizem torej ni zgolj politična deviacija, temveč nova politika centra, populizem postaja nova normala EU. Zato EU ne zmore uporabiti 7. člena pogodbe glede ukinitve pravic članstva, če se kršijo temeljna načela in pravila EU. Tako v EU nastaja eksplozivna mešanica starega ekonomskega liberalizma in novega političnega populizma. Oboje je nezdružljivo, zato politični boji potekajo na odprti sceni vsakokratnih volitev. Demokracija je institucionalizirana politična negotovost, populizem njena negacija. V tem manihejskem trku tiči skrita usoda EU.

Demokracija in populizem sta zato danes in jutri na nasprotnih bregovih. Vedno se moramo vprašati, kdo so ti ljudje, ki kričijo, da so naše ljudstvo, kakšen jezik govorijo, kaj delajo. Tu tičijo poti spoznanj, ali nas populizem navdušuje ali se nam gnusi. Odgovornost se začenja pri pravem vprašanju, odgovori pridejo potem sami po sebi.