Ideologija rock fotrov

N'toko

26. 5. 2017  |  Mladina 21  |  Žive meje

Končno se je zgodilo. Miha Šalehar je postal kolumnist Financ. Le vprašanje časa je bilo, kdaj bo pero prvega slovenskega »rokerja, fotra, moža, gorskega kolesarja« našlo prostor v časopisu podjetnikov, nepremičninarjev in delničarjev. Šalehar je bil vseskozi kolumnist za ljudi, ki zaslužijo dovolj, da bi najraje brali Finance, a so se zaradi svoje z levičarskimi subkulturami zaznamovane mladosti (»Če si odraščal v Ljubljani in si hodil na faks, pa na koncerte Majk, je bilo jasno, da si tudi bral Mladino in gledal Studio City«) težko poistovetili s kravatarji na naslovnicah. S svojim edgy humorjem je bil eden izmed tistih, ki je generaciji middle class rock fotrov omogočil odkrito zasmehovati javni sektor, študente, brezposelne, čefurje in druge parazite, ki se zažirajo v njihov davkoplačevalski denar, ne da bi pri tem izpadli kot desničarski pizduni.

Leta 2017 lahko končno naglas rečejo: »Eto, liberalci smo! Hočemo nizke davke in mednarodnemu kapitalu privlačno delavsko zakonodajo, a prav?« Ne preseneča, da se v času, ko morajo levičarji spet izbirati med bankirji in aktivisti, mnogi postavijo na stran prvih. Vedeli smo, da se bo to zgodilo. Nismo pa mogli predvideti, da bomo ob tem dobili intervjuje in zapise, ki tako genialno izrisujejo liberalno miselnost, kot to počnejo prvi Šaleharjevi prispevki za Finance. Šalehar ni ustvaril ljubljanskega rock fotr liberalizma, a kdor hoče razumeti to ideologijo, mora nujno brati Šaleharja.

Njegovi zapisi imajo z mnogimi drugimi kolumnami skupno nenavadno značilnost, da se izogibajo vsebinskih sklepov. Vsi po vrsti so en sam dolg opis ljudi, njihovih avtomobilov, oblek, hrane, nakupovalnih navad, glasbenega okusa, celo imen. Ko se prebiješ skozi neskončne nize detajlov iz slovenskega vsakdana, te namesto sklepa vedno čaka vprašanje: »Kdo so ti ljudje?« Kolumnisti radi sebe dojemamo kot kamermane, ki snemajo dokumentarce o nekih eksotičnih plemenih. Prezentiramo se kot pogumni raziskovalci, ki so si upali stopiti med divjake in so na Zahod prinesli šokantne podobe iz postsocialistične džungle Slovenije. Šalehar je v tem slogu absolutni mojster – za bralce se spusti v nevarne kotičke BTC-ja in nam nazaj prinese neverjetne zgodbe o šminkerjih in pleh pičkah, iz globine ruralnega pragozda izbrska posnetke zariplih harmonikašev in joškatih turbopevk, iz centra Ljubljane prinese opise bradatih hipsterjev na longboardih. Poglejte te ljudi! Kdo so? Kaj jih žene?

Ni težko razumeti, da je zajebancija na račun sodržavljanov popularna (v končni fazi sem tudi sam na ta način prišel do kolumnistične kariere), težje pa si razložim, zakaj širša javnost takšnim tekstom pripisuje nekakšen poglobljeni uvid v slovensko družbo. Zakaj je že s samim naštevanjem kulturnih stereotipov mogoče doseči učinek, da sporočaš globoko resnico današnjega časa? Del odgovora na to lahko morda najdemo kar v Šaleharjevem intervjuju. Tam z navdušenjem razlaga, kako je generacija, ki je odraščala v 80., odvrgla vse politične in razredne identitete ter jih zamenjala za subkulture. »Lahko si bil grunge, panker, skinhead, roker, disko kralj …« Važno, da služiš in trosiš keš. Velika družbena vprašanja so izginila, ostalo je le še iskanje lastne identitete znotraj kapitalizma. In ko rock fotr generacija 25 let kasneje opazuje probleme tega novega sveta, jim ob pomanjkanju kakršnekoli pametne kritike sistema ostaja le razlaga, da je očitno nekaj narobe s kulturo sodržavljanov. Nimajo boljšega orodja za razumevanje družbe, kot je opazovanje oblek in frizur.

Liberalni odnos do sodobnih politično-ekonomskih konfliktov zato zgleda podobno kot Šaleharjeva kolumna: neskončno čudenje nad navadami neumne množice potrošnikov, ki jim gre še predobro, glede na to, kako so glupi. Zakaj lahko jaz postanem inženir, sosed pa ni zmožen niti za trak v Revoz? Zakaj lahko jaz pametno vlagam svoj denar (človek potrebuje le dva para hlač!), revnejša sošolka pa nosi novo torbico Swarowski? Ne zanima jih, kako nastanejo te neenakosti, od kod prihaja potrošniška kultura, kako jo sistem hrani in reproducira. Rock fotr kolumnisti jim vse odgovore servirajo v preprosti kulturni delitvi na plemena meščanskih razumnikov in na plemena ljudske drhali.

V tem odnosu se skriva glavni problem liberalcev: dejansko se dojemajo kot tisti sloj prebivalstva, ki bi jim morala pripadati oblast že zgolj na podlagi njihove superiorne kulture. Poistovetili so se s politično kasto tehnokratov, ki »razumejo ekonomijo« in jim ne pride na kraj pameti, da bi vključevali rajo v politični sistem. Ne trdim, da vsi ti komični opisi ljudskih navad nimajo entertainment vrednosti, toda v neki točki si moramo komentatorji, ki smo si naredili kariere s popisovanjem navad podalpskih plemen, postaviti resno vprašanje: kaj je politični odgovor na ugotovitev »Slovenčki so glupi«? In če dovolj dolgo vrtamo vanje, bomo videli, da rock fotr kolumnisti ponujajo vse prej kot razsvetljene rešitve. Ker butasti množici pač ne gre zaupati, Šalehar v intervjuju ugotovi, da ne verjame v demokracijo. Na vprašanje »Kaj pa bi imel ti?« da nedvoumen odgovor: »Razsvetljeni absolutizem. Kakršnakoli oblika diktature.« In seveda ne pozabi dodati, da bi medtem on živel kje v gozdu.

Morda bomo imeli celo priložnost doživeti to diktaturo. Ob branju Šaleharja se težko izognem misli, da bo evropski liberalizem v naslednjih desetih letih popolnoma pogorel. Ukleščil se je v način razmišljanja, ki dejansko ne ponuja druge možnosti kot beg v gozd. Kaj drugega pa preostane ideologiji, ki na ljudi ne gleda kot na politične sogovornike, ki jih je treba angažirati, ampak kot pleme, ki ga je treba ukrotiti? In mar niso otročje fantazije o »iskanju odgovorov v sebi« in o »svetu, ki ga bo vodil pravični računalnik«, že tak pobeg v gozd? Liberalci se že obnašajo, kot da bi vedeli, kaj prihaja – kot bi že vedeli, da bodo na njihova mesta prijahali radikalci z leve in desne, in da morajo že danes izbirati stran, ki bo manj ogrozila njihove ekonomske interese. Ni naključje, da se prav danes spet riše ostra kulturna ločnica med njimi in socialisti. Ko se je Šalehar pred francoskimi volitvami spraševal, »kdo je slabši, skrajna desničarka ali neokomunist«, je po tihem že vedel odgovor. Res smo se motili, če smo mislili, da so vsi rockerji levičarji.